Trajekt me je iz puščobne obale Wellingtona ponesel na južni otok v 5 urah. Kakšno nasprotje se mi je pokazalo, ko smo prelisičili vetrovno Cookovo ožino in se približali obalam južnega otoka! Zadnji 2 uri plovbe namreč vsi na krovu strmimo v neskončne zalivčke regije po imenu Marlborough Sounds. Počutim se, kot da bi se znašel na Kornatih, le da tu polovica terena krasi čudovit temnozelen gozd. Ob prehitevanju številnih jadrnic končno dosežemo skrajno točko tega globokega zaliva, obalno središče Picton.

Takoj po izkrcanju nadaljujem vožnjo proti Nelsonu, saj sva s Kozjekom, še enim Slovencem, ki trenutno dela in počitnikuje na Novi Zelandiji, zmenjena za srečanje. Vijugasta obalna cesta me pelje skozi podobno pokrajino, razgibanimi zalivi, ki pa so sem in tja prekinjeni z ravnicami, ki oznanjajo ledeniške doline. Tako kot mnogokrat na Novi Zelandiji slike ne povedo vsega; moraš imeti avto in se enostavno peljati po teh cestah, da doživiš pokrajino v vsej celoti. Resno!

Nelson je pozimi prijetno, tiho obalno mestece (baje, tako sem slišal), zdaj, v času poletja pa je poln domačinov. Večino novozelandcev namreč poletne počitnice preživi ravno tu, v prijetni mediteranski klimi severa južnega otoka. Ker do tja pridrvim šele okrog 7. ure zvečer, s Kozjekom takoj švigneva naprej proti obali v iskanju kempa. Nelson je lociran ob robu velikanske ledeniške morene, in na njej so zaradi blage klime idealni pogoji za rast vinske trte, pa tudi hmelja. Ob cesti tako kar mrgoli vinarn, pa tudi butičnih pivovarn – veliko vina iz te regije ima namreč svetovn sloves.

V enem izmed počitniških kempov, ki je še bolj preprost kot kaka Lucija na slovenski obali (pa ne, da se sekirava, to je to kar iščeva!) dobiva prostor za res pičlih 6$ na osebo, in debata ob pivu steče kot že dolgo ne; ne srečaš vsak dan Slovenca na drugem koncu sveta. Ker ima Kozjek le še en dan, preden mora nazaj na severni otok, se odločiva, da naslednji dan obiščeva narodni park Abel Tasman.

Galerija slik