Ker sem si potovanje splaniran tako (trajekt s severnega na južni otok je drag in ga moraš rezervirati vnaprej), da bom na severnem otoku le malo časa, sem se odločil, da na severnem otoku izvedem le en daljši treking. Zaradi hvale, da na njem ni gužve, sem se odločil za krog okrog gore Egmont oz. Mt. Taranaki.
Taranaki je 2509m visok vulkan, ki na zahodnem delu severnega otoka dobesedno štrli iz oceana. Celotno območje vulkana je bilo razglašeno za nacionalni park, sicer pa je vulkan nazadnje bruhal 300 let nazaj in je še vedno potencialno aktiven. Lahko bi se odločil seveda za turo na sam vrh, ampak ta vzame le 8-10 ur, sam pa imam časa za trekinge 2 meseca :).
Da malo podrobneje razložim treking na Novi Zelandiji. Po novozelandskih hribih, gorah in gmajnah se nahaja več kot 1000 koč ter nešteto kilometrov poti, ki jih vse oskrbuje državni organ Department of Conservation (predstavljajte si, da bi pri nas markacisti bli javni uslužbenci – no, sem vedel da si je težko predstavljati :P). Glede na “luksuznost” koče za prenočitev v posamezni koči plačaš 1-3 kupone (en kupon stane 5$). Koče variirajo od preprostih bivakov pa do velikih koč, večini pa je skupno, da imajo ležišča, jogije, WCje ter pitno vodo. Če si pogost obiskovalec, lahko kupiš sezonsko karto, ki velja 6 mesecev in ti dovoljuje neomejeno spanje v vseh kočah (razen v doloćenih kočah na turistično obleganih “Great Walks”).
Sam sem seveda takoj nabavil to karto – za 92$ je res poceni (cca. 60€), in v bistvu najcenejši način spanja na Novi Zelandiji, če odšteješ divje kempiranje =). Kakorkoli, nazaj k gori Taranaki. Odločil sem se, da v 3-4 dneh prehodim krožno pot okrog vulkana, ki je dolga 48km. Že takoj na začetku poti sem občutil, kaj pomenijo “možne nenadne spremembe vremena” (tako se v Lonely planetu sliši svarilo za dano pot) – po štartu pri informacijskem centru dobro uro in pol hodim direktno skozi oblak, in zmoči mi vse, od hlač, čevljev, le zgoraj ostanem suh, saj na srečo že pri avtu čez sebe in rukzak navlečem palerino. Nato pa, kot da bi trenil, bum – oblak se konča, in obsije me sonce. V že kar malo soparnem ozračju nato sledim poti do koče Holly, kjer naj bi prvo noč prespal. Toda ura je šele 11 dopoldne, zato se odločim da bom kar združil prvo in drugo etapo. V nogah mi sicer zelo neprijetno čmoka (gojzarje imam od znotraj mokre), pa si rečem, da jih bom že posušil na soncu. Sledi lep del poti, ko se spustim v kamnito strugo, nato pa po džungli hodim do 4. ure popoldan, ko le dosežem kočo, kjer kanim spati. Presenečen sem nad potjo – vije se bolj kot ne skozi pragozd, pa čez globoko erodirane rečne struge, ki se vijejo po ostankih poti, ki jih je tisočletja nazaj izoblikovala lava – zelo neprehoden teren torej. Pot pa je ves čas res zrihtana; od lesenih ograj, mostičkov, pa do kovinskih lojtr, res vse je zrihtano tako, da hoja po gmajni ni problem, orientacija pa tudi ne.
No, pri koči srečam starejšega nemca, ki mi zaupa da v orkestru v Dresdnu piha na rog, in cel večer prijetno kramljava medtem ko se nastavljava soncu (mimogrede, Nova Zelandija je tako daleč na jugu, da je sončni zahod okrog pol 9 zvečer, vzhod pa že okrog 6. ure zjutraj!). Kako uro kasneje prispejo še korejci, ki si začnejo pripravljati res kraljevsko večerjo – vsaj 4 kuhalniki, žar na plin, zelenjava, svinjina, ni da ni – kmalu zveva, da so prišli z druge strani, od konca ceste, od koder je do koče le ura in pol hoda (ni nama bilo jasno, kako bi lahko toliko krame in hrane vlačili s seboj 4 dni).
Naslednji dan je bil res lep, saj sem večino poti hodil po travnatih flankah nad gozdno mejo, in nad seboj občudoval vulkan, daleč pod menoj pa dolino in Tasmansko morje. Pri koči pri jezeru Dive sem bil že ob 1. popoldne, pa sem si ta dan vzel bolj “na izi” in pridno čital svojega Kindla. Ta dan sem bil v koči (noč je bila nedelja – ponedeljek) že sam.
Zbudil sem se v nekoliko bolj oblačno jutro, zato sem se odločil, da sledim “spodnji” poti, ki se vije bolj skozi gozd, namesto višjeležeče poti, ki bi bila verjetno v oblaku. Po malo več kot 2 urah dosežem izhodišče Dawson falls, kjer se oblaki že razkadijo. Čakajo me še kake 3 ure lagodne hoje gor in dol (in celo mimo smučišča), da sem nazaj pri avtu.
Prvi treking (po novozelandsko, “tramping”) me je povsem navdušil. Koče so zrihtane (spanec je boljši kot v majhnem šotoru za eno osebo, ki ga imam s seboj za v kempe), gužve ni bilo nobene, narava pa nora. Se že veselim naslednjih pohodov =).
Galerija slik
