“No, pa se je začelo”, sem si zamomljal, ko me je na mrzlo februarsko jutro okrog 6. ure zjutraj oče odložil na letališču Brnik. Prazna cesta ob zasneženih poljih ni bila ravno v pomoč, saj je obetala odlično turno smuko vse tja do dolin in porajala vprašanje, zakaj sredi tako spokojne zimske idile tiščati na Novo Zelandijo?

Odgovor bom poskusil opisati v sledečih stavkih. Da takoj rečem bobu bob, sem prvi resen stik z Novo Zelandijo, kot mnogi drugi, dobil kot osnovnošolski mulc ob n-kratnem gledanju Gospodarja prstanov. Seveda me je, tako kot svetovno občinstvo, navdušila predvsem pokrajina – ampak priznajmo, to nikakor ni bilo dovolj za obisk te, za Slovence, praktično najbolj oddaljene države na svetu. Podobno ledeniško pokrajino, fjorde, gore človek najde v precej bližji Norveški, ostale pokrajinske značilnosti Nove Zelandije pa v nekaj drugih evropskih državah (Anglija, Irska, …). Zakaj torej v jugovzhodni Pacifik? Nova Zelandija me je začarala predvsem, ko sem začel prebirati njeno zgodovino.

Gre za relativno “evropsko” (ali pa vsaj belsko) državo, ki se nahaja daleč stran od Evrope, državo, kjer domorodcev niso docela marginalizirali, državo, kjer so gorski vršaci lahko izredno zahtevni kljub skromni višini (tudi v Pacifiku obstajajo precej višja gorovja), ter državo, ki je bila v 20. stoletju skrajno liberalna in kot prva na svetu podelila ženskam volilno pravico. Državo, ki je navkljub geografski zakotnosti v obeh svetovnih vojnah prinesla pomemben delež k (obakrat) zmagujočima stranema. Državo, ki je gromozanski kotel različnih kultur, pa to vendar počne na drugačen način kot npr. Amerika. Državo, ki je za razliko od sosednje Avstralije in sosednjih Pacifiških otokov naravo ohranila tako, kot je, zaščitila nacionalne parke, ter se gre masovni turizem na povsem drugem nivoju kot drugi. Državo, ki jo sploh v zadnjih letih omenjajo kot eno vodilnih po kakovosti življenja. Državo, ki…

Lahko bi našteval še in še, pa bo za blog dovolj. Želja je v meni dozorevala nekaj let, dokler ni nekega dne kolega omenil, da bi on tudi šel na Novo Zelandijo. Meni je namreč največjo oviro predstavljalo iskanje sopotnika, ki bi za nekaj mesecev pustil službo in šel na drug konec sveta, poleg tega pa še imel podobne cilje kot jaz (torej tudi malo plezati, hribolaziti, ne samo “pohajkovati”). Plani so se skristalizirali, z Maretom sva kupila karto, ki je tudi omejila najin čas na 2 meseca, hkrati pa sva se v službi zmenila za neplačan dopust. To sem napisal, kot bi bilo “kar tako”, vendar je predvsem neplačan dopust potreboval še največ dela pri “planiranju” celotnega izleta.

Žal je Mareta sesulo zdravje – fasal je bolniško za cel januar, februar in morda še dlje, tako da ni bilo smisla, da bi šel na pot. Sam sem se tako znašel pred nehvaležno odločitvijo – ali grem sam, ali tudi jaz odpovem karto tako kot on? Pa sem se hitro odločil, da vseeno grem. Sicer sem se zavedal, da bo to moje potovanje podražilo (predvsem stroški prevoza bodo dražji), vendar sem imel take probleme “rezervirati” ta termin v službi, da niti podrazno ne bi hotel priti v službo in reči “okej, sprememba planov, ne grem”. Že zaradi osebnega obžalovanja ne.

Let sva z Maretom, kot rečeno, dobila relativno ugodno (1023€) direktno iz Ljubljane. Še bolj razveseljujoč podatek je bil, da China Airlines dovoljuje kar 40kg prtljage, kar sem vsekakor izkoristil za to, da sem spakiral tudi nekaj dodatnih ne-nujnih stvari, ki jih sicer verjetno ne bi. Polet iz Ljubljane v Frankfurt je minil, kot bi trenil, nato pa je bil že čas za prvo muko – vkrcanje na Boeing 747 in let iz Frankfurta v Taipei. Med gledanjem filmov in poskušanjem spanca sem si 12-urni let krajšal tudi s tem, da sem gledam letalsko pot na zemljevidu, in odkril, da smo zaradi vojne Ukrajino dodobra obšli čez Črno morje.

Nisem si mislil, vendar je bilo najbolj moreče dejanje potovanja 18-urna pavza v Taipeju. Malo sem računal, da bom šel na brezplačni ogled mesta, vendar je cel dan deževalo, tako da se mi ni zdelo vredno brez dežnika in kakršnekoli rezervne obleke v ročni prtljagi. Tako sem 18 ur sedel, hodil, pa zopet sedel na sicer zelo urejenem letališču, ki pa je izrazito Kitajsko – vsi zaposleni so po robotsko formalni, hrana je slaba (vsaj tam, kjer sem jedel, je bila), na celotnem letališču pa imajo tako klimo, da je bil pulover + puhovka skoraj premalo, ko se je med poskusi spanja telo ohladilo. Je pa neomejen zastonj wifi, tako da imaš vsaj kaj za početi, ter “gamerski kotiček”, kjer lahko na hudih računalnikih, miškah in tipkovnicah zastonj nažigaš najnovejše naslove. Ampak kaj, ko moraš to početi V STOJE!??

Kake 3 ure pred letom sem se premaknil v avlo mojega leta, in takoj mi je bilo žal, da nisem tja smuknil pogledati že prej, saj so me ob vhodi pričakali 3 udobni ležalniki. Eden je bil na srečo še frej, in tiste 3 ure pred vkrcanjem sem pridno izkoristil z dremanjem (prej pa sem cel dan poskusal dremati v raznoraznih stolih po letališču).

Let na A330 me je sprva 9 urah popeljal v Sydney, kjer smo imeli 45 minut postanka, nato pa je sledilo še triurno zadnje dejanje – let Sydney Auckland, ki je minil že skoraj kot bi trenil (v primerjavi z ostalimi je res kratek, sesut pa sem bil tako, da sem ob vsakem zaprtju vek itak že zakinkal). Sicer pa sem na tem srečal cel kontingent Čehov, ki potujejo na Novo Zelandijo za celo leto v sklopu working holidays. Z Evo, ki je sedela na sosednjem zicu, sva se že zmenila za ponovno snidenje, saj takoj leti v Queenstown, ki ga bom sigurno obiskal na mojem potepanju po južnem otoku.

Po pristanku v Auckland me je skrbela samo še carina. Slišal se namreč zgodbice, kako ti tukaj na hitro “zacolajo” dodatne stroške. Moja izkušnja je bila povsem v mejah normale. Že na letalu smo dobili listek, ki ga mora vsak posameznik izpolniti (podobno, kot pri letih v Ameriko ali Avstralijo), nakar smo se na letališču že po prevzemu vse prtljage vsi potniki z vseh letal razporedili v gromozansko čakalno vrsto na izstopu. Po kake tričetr ure sem le dosegel uradnika, ki je pregledal moj listek, malo pa sem ga še povprašal o ostalih rečeh: zdravila niso bila problem, Haribo bonboni tudi ne, za outdoor opremo pa me je napotil v drugo čakalno vrsto, kjer sem drugemu uradniku pokazal gojzarje, medtem ko je šotor šel v “ozadje”, kjer ga spet tretji uradnik pregleda in očisti, če je potrebno. Še en X-ray celotne prtljage, pa sem bil ven! Ob prevzemu očiščenega šotora sem bil prijetno presenečen, saj je uradnik, ki mi je šotor izročil, takoj po mojem vprašanju presedlal na srbohrvaščino – izkazalo se je, da je namreč iz Srbije.

Čakala me je le še pot do hostla ter spanec. Izredno prijazno osebje me je napotilo na poseben avtobus, ki pelje z letališča v center Aucklanda, tam pa sem namesto mestne linje kar peš prehodil zadnji del poti do hostla, ki je vzel kar tričetrt ure. Predvsem me je presenetila soparnost – napravljen sem bil v trenerko iz mrzle Slovenije, tukaj pa me je pričakalo 23 stopinj in 60% vlaga. Tuš in spanec v hostlu sta pa po 50 urah potovanja itak poglavje zase…