Po končanju ture v narodnem parku Nelson Lakes sem se navkljub nekoliko slabši vremenski napovedi za zahodno obalo odločil, da švignem po njej navzdol proti Wanaki v osrčje južnih alp. Vremena se nisem tako zelo bal, saj sem prav od vseh, ki so obiskali regijo, slišal, da so imeli slabo vreme, in tako ali tako nisem pričakoval nič boljšega.
Sprva me je pot v žgoči sončni vročini vodila skozi sotesko reke Buller, kjer na račun pridejo predvsem ljubitelji vodnih avantur, predvsem kajakov in soteskanja. Regija je precej neobljudena, mest ni veliko, tista, ki so, pa so tako ali tako ostanki rudarskih naselbin izpred 150 let. Sicer pa je soteska fantastična, in nekajurno potovanje mi vzame polovico dneva. Tako prispem v drugo največje mesto na zahodni obali, Westport, kjer na hitro obiščem info točko in odkrijem, da tam pač ni veliko za videti. Vodene ture rudnikov se mi ne zdijo vredne, saj imamo le-teh dovolj v Sloveniji :). Iz Westporta pa me pot, še vedno v popolnoma sončnem vremenu, popelje ob obali proti Greymouthu.
Ta del poti je Lonely planet označil med top 10 svetovnih obalnih cest, in tokrat se strinjam z njim: po razbrazdani, strmi skalnati obali, ki jo sem in tja sekajo čudovite, povsem samotne peščene plaže, vodi vijugasta cesta, ki se v nedogled vzpenja in spušča skozi bujno džunglo. Na vsakem drugem razgledišču se tako ustavim, in ko prispem do “must-see” točke, palačinkastih skal (“pancake rocks”), se dan že bliža koncu. Sam ogled teh, v zanimive sklade noaloženih apnenčastih skal, me ni pretirano impresioniral; mnogo bolj vredna je bila sama vožnja po priobalni cesti. Ampak kaj čem, poslikam skalovje, nato pa obiščem bližnji kemp, kjer zopet na fantastični peščeni plaži opazujem sončni zahod.
Naslednji dan v dobrem vremenu dosežem središče zahodne obale, mesto Greymouth, ki prav tako kot Westport turisto nima veliko za ponuditi. Ustavim se za nabavo, natankam avto, nato pa navzdol po zahodni obali. Tukaj se začne najbolj sloviti del zahodne obale, saj vlažne zračne mase iz Tasmanskega morja trčijo ob južne novozelandske alpe, in vreme je izredno deževno. Malo za Greymouthom poberem dve američanki, ki štopata vzdolž južne obale, saj ju v Queenstownu čez nekaj dni čaka rentacar. Debata steče, in kot bi trenil se znajdemo pri ledeniku Franz Josef. Vmes se vreme povsem sfiži in v dežju ju odložim v majhni vasici ob vznožju ledenika, ki je povsem turistično usmerjena. Zavijem v bližnji kemp in prenočim.
Na info točki so mi svetovali, da je ledenike najbolje videti zgodaj zjutraj, ko je oblačnost visoka, in tako že ob 6. (v temi) vstanem in se pospravim proti Franzu Josefu. Ko hodim po ledeniški moreni, se ravno zdani, in res – oblaki so visoko na nebu, da se mi ledenik pokaže v vsej svoji mogočnosti. Ledenika Franz Josef in Fox sta posebna predvsem zato, ker segata izredno nizko v dolino – končata se namreč pičlih 350m nad morsko gladino, kar jima daje primat v tej disciplini med vsemi ledeniki na taki geografski širini. Še 15 let nazaj sta segala še mnogo nižje, a globalno segrevanje tudi tukaj pušča pečat. Ob vrhu Franza Josefa se za kake pol ure oblaki celo raztrgajo, tako da zagledam tudi v sneg odete vršace nad njim. Nato pa v dir navzdol po moreni, da ujamem podobno vreme še na ledeniku Fox, ki se nahaja kakih 30km južneje.
Ledenik Fox se nahaja pod samima vladarjema južnih alp, Mt Cook-om in Mt Tasman-om (prvi in drugi najvišji vrh južnih alp), vendar me sreča tukaj žal že malo zapušča – ledenik, ki je ravno tako narezan in neprehoden kot Franz Josef, sicer ugledam, žal pa se vršaci nad njim že skrivajo v oblaku. Tudi sprehod okrog jezera Matheson, od koder lahko v mirnem vremenu narediš “money shot” in slikaš Mt Cook s svojim odsevom v jezerski gladini, mi ne prinese razgledov, pač pa se ledeniki in gore povsem zaprejo, hkrati pa se zopet ulije. Ja nič, potem pa naprej.
Sledi še cca. ura in pol vožnje do naselbine Haast, od koder zavijem proti hribom. Ob res mogočni ledeniški dolini se vije cesta, ki mimo neštetih slapov, od katerih so nekateri res gromozanski, preči presenetljivo nizek prelaz Haast in se izteče na vzhodni del alp, natančneje v Wanako. Dež poneha, in ob jezeru Wanaka mi zastane dih – že kolega je omenil, da je okolica tukaj nora, in nimam drugega za pripomniti, kot da se strinjam: visoke, širne južne alpe se počasi ob gromozanskem jezeru iztekajo v rumene, s travo posejane hribe in griče, vsenaokrog pa ne manjka tudi skalnih vrhov in rezi. Počutim se, kot da bi prišel domov :).
Galerija slik
