Po trourni vožnji iz Queenstowna se s Kylom znajdeva v mestecu Te Anau. Simpatično, umirjeno mestece (tipično novozelandsko mesto) je izhodišče za Kepler track ter za vse ostalo v okolici Milford Sounda. Ko v DOC pisarni prevzameva karte za Kepler track, opaziva, da sta čez cca. 1 teden 2 prosti mesti na najbolj znanem trekingu v deželi, Milford track-u. Gre za štiridnevno popotovanje po regiji Fiordland, ki ga je načeloma potrebno rezervirati že več kot pol leta vnaprej. Samo spogledava se in se nasmejiva – noben od naju se ni nadejal, da bo obiskal ta treking, ampak če sta 2 mesti frej, bova valda vzela! Ko vodiču v pisarni omeniva, da sva nameravala splezati na Mt. Aspiring, nama priporoči celo alternativni začetek Milford tracka; namesto prevoza po jezeru Te Anau z ladjo na izhodišče (kar stori večino ljudi) lahko višje ob cesti v Milford Sound prečiva reko in narediva bolj zahteven vzpon čez gorski prelaz, hkrati pa se izogneva plačilu ladjice. Top shit!
Kakorkoli – nazaj k prvotnem cilju. Kepler track je 60km dolg treking, ki se začne ob jezeru Te Anau in posameznika popelje v osrčje pogorja Kepler. Gre za enega izmed devetih “Great Walk-ov”: trekingov, ki se posebej oglašujejo, so dražji od običajnih trekingov in jih je potrebno rezervirati vnaprej. Vendar sta na tem trekingu tudi dva kempa, ki pa nista polno zasedena. S Kylom štartava šele okrog 1. ure popoldan, in navkljub temu nama je hitro jasno, da sva lahko kvečjemu vesela, da bova treking izvedla v 3 dneh in brez koč. Prvo kočo (kjer naj bi v primeru štiridnevnega trekinga prvo noč že spal!) doseževa namreč po eni uri hoje od izhodišča. Nič, nadaljujeva z vzponom in po 3 urah sva pri drugi koči (Luxmore hut), kjer naj bi človek spal drugo noč :O. Sicer je res, da imava hiter tempo, ampak vseeno…
Da ne bo samo graja – takoj, ko doseževa gozdno mejo, se nama odprejo razgledi na vse strani: tako na vzhodu gledava jezero Te Anau in istoimensko mestece, medtem ko proti severu in zahodu uživava ob igrah oblakov, ki se podijo čez številne neznane vršace področja po imenu Fiordland. To noč naj bi prebila nekje na prostem, vendar nama vsi oblaki naokrog ne dajejo nekega zaupanja. Pa vseeno nadaljujeva; od koče se pot zložno vzpenja do vrha Mt. Luxmore (1472m), od koder slediva poti naprej. Kmalu trčiva v prvega izmed dveh bivakov na poti. Ta del poti namreč kake 3 ure sledi travnatemu grebenu, in je v slabem vremenu kar izpostavljen. Bivak je preprosta trikotna struktura, ki pa nudi varno zavetje. Pogled na uro nama pove, da je že čez 6. uro zvečer, in da imava še manj kot 2 uri dnevne svetlobe.
Ker veva, da je naslednji dan vremenska napoved še slabša, se hitro enotno strinjava, da bova prenočila v simpatičnem bivaku (navkljub opozorilom, da je spanje v bivakih prepovedano…). Ni nama žal – sva povsem sama, tako da si skuhava večerjo, in z res lepega razgledišča lahko opazujeva, kako sonce tone za obzorje. Ob tem naju preseneti praskanje po strehi bivaka; ko pogledava ven, zagledava res zanimiv prizor: tri zelene papige se oklepajo strehe bivaka in jadrajo v vetru. Ker sem se prej pozanimal, mi je jasno, da zreva v pripadnice vrste “kea”; gre za edino vrsto papige na svetu, ki živi v visokogorskem svetu.
Kee so večje od običajnih papig, lepe zelene barve, pod krili pa jih krasijo oranžna peresa, da so v letu še bolj markantne. Povsod po visokogorju Nove Zelandije vidiš napise “Don’t feed the kea”, ker se morajo mladiči sami naučiti loviti hrano, in če jih futra človek, se te vrline ne naučijo.
Miren spanec nama ne skali noben “ranger”, in zbudiva se v vetrovno, oblačno, a začuda suho jutro. Prav mirno pospraviva spalke in podloge ter si skuhava zajtrk. Prvi gost, ki ga srečava, je našpičeno dekle, ki je nekaj čez 8. uro že pri nama. V enem dnevu bo pretekla celoten 60km treking. Ravno to sva se spraševala že sama s Kylom – ali bi lahko celotno turo izvedel “light&fast” v enem dnevu, in očitno se da :). Respect!
Z vremenom imava srečo: od napovedanega dežja je bore malo, in igra oblakov čez vršace ter občasni žarki sonca, da ne omenjam dveh čudovitih mavric, nama daje še bolj fantastično kuliso, kot bi je bila deležna v lepem, jasnem dnevu. Tako do naslednjega bivaka, ki je identičen prvemu, dejansko rabiva 3 ure (tako kot pravi časovnica), saj se vsakih 15 minut ustavljava in slikava ter uživava v čudovitih pogledih. Pri drugem bivaku se zopet srečava s kea-mi, in tokrat je ena še posebej firbčna: kake pol ure se igramo in ji nastavljamo skale in palice; papiga je firbčna in inteligentna kot malokatera žival!
Spust iz razglednega grebena se prevesi nazaj v pragozd, in po še eni uri hoje se znajdeva pri kempu ob tretji koči. Tam se Kyle prvič sreča z mušicami oz. sandflies, presenečen pa sem tudi sam, saj jih v takih enormnih količinah še nisem doživel (niti pri jezerih Nelson ne). S Kylom obiščeva še bližnje slapove, kjer se on skopa, nato pa zvečer v kempu zakuriva ogenj, ki privabi pisano druščino. Na koncu se debata zavleče čez 11. uro zvečer, pridruži pa se nama še nekaj Američanov, dva Avstralca ter dekle iz Bavarske.
Zadnji dan res ni nič posebnega – po džungli, ki se zdaj vleče že Kylu, vodoravno potrebujeva kake 3 ure, da doseževa Rainbow Reach, od koder naju čez hitro deročo reko Waiau proti koncu trekinga popelje gromozanski viseči most.
Galerija slik
