Milford Track je najbolj znan “Great Walk” na Novi Zelandiji. Začne se ob obali jezera Te Anau ter sledi reki Clinton do prelaza Mackinnon, nakar se spusti v dolino reke Arthur ter sledi le-tej do njenega izteka v fjord Milford Sound. Je tudi najboklj reguliran: nujno moraš spati v kočah, nujno ga moraš opraviti v 4 dneh (ne moraš ga skrajšati). Te regulative so sicer izredno zoprne, vendar zagotavljajo, da je vsak dan med dvema kočama zgolj 40 pohodnikov, tako da je občutek na poti še vseeno zelo divji (redko srečaš druge pohodnike).
S Kylom sva nekako vedela, da bo to bolj “sprehod”, vsaj za najino kondicijo, zato sva spakirala dodatno opremo: vsak je v rukzak vrgel 6 packa ter ogromne količine hrane, vključno z deserti za vsak večer. Kakorkoli, za prvi dan sva izvedela za alternativen začetek ture: večino pohodnikov se z ladjo pripelje preko jezera Te Anau, tako da jih prvi dan čaka le 1 ura hoje do prve koče. To se nama je zdelo absurdno, vendar nama je prijazen mož na info točki povedal za manj znan začetek ture, ki vodi preko prelaza Dore. Ta tura se začne ob cesti v Milford Sound, vzame 8 ur in je samo za “izkušene pohodnike”. Kakorkoli naj že to pomeni, sva se seveda takoj odločila za to varianto. Hkrati je bolj ugodna, saj ti ni potrebno plačati ladje na jezeru Te Anau.
Ker sva jutro začela še v Queenstownu, tudi tokrat turo začneva šele ob 12. Vendar sva tokrat prepričana, da ne bo problemov, saj naj bi tura vzela 8 ur, dan pa je tukaj dolg. Sprva se res strmo vzpenjava skozi gozd, in po kakih 2 urah intenzivne hoje prečiva rečno strugo na drugo stran, kjer se znajdeva v senci in mokrih travah. Na srečo ta del poti traja le kake pol ure, nakar le doseževa travnate vesine. Pot se naenkrat izgubi (ni več markirana), vendar je potek kristalno jasen: sedlo je direktno nad nama, tako da se zapodiva v travnate vesine in po še kakih 45 minutah vzpenjanja doseževa sedlo. Imava res srečo z vremenom, saj je dan brez oblačka; v mokrem mora biti tura izredno zoprna, saj skoraj polovico poti poteka po strmih travah.
Na sedlu uzreva dolino reke Clinton, in seveda potek poti Milford. Več kot pol ure zapraviva, ko naju pot popelje v dolgo prečko v desno, in odseki poti so res kar izpostavljeni – strme trave, prepad pod nogami, ter sem in tja mokra skala. Nazadnje le doseževa manj strm svet, in pot se začne spuščati. Prav hitro doseževa gozdno mejo, nato pa naju čaka še ura in pol spuščanja po res mokrem gozdu, ki ga sem in tja prekinjajo prava mahovnata močvirja, tako da je kar čudež, da obadva ohraniva suhe čevlje. Po zoprnem spustu se le znajdeva na poti, in po pol ure doseževa kočo za prvi dan.
Tam odkrijeva, da si bova turo delila s 35 starejšimi pohodniki, ki so del organizirane dobrodelne ture pod okriljem Rotaryja. Vsi naju debelo gledajo, ko iz rukzakov potegneva pivo, Kyle pa je šel celo tako daleč, da je za prvi večer dan poprej prihranil celo pico, jo razrezal ter zapakiral v vrečke. Da se ja vidi, da je Američan :).
Drugi dan je vreme prav tako lepo, in v zložnem tempu se vzpenjava ob dolini reke Clinton; vse naokrog dolino obdajajo strme stene, in ne manjkajo številni slapovi, katerih struge pa so tokrat zaradi lepega vremena povsem izsušene. Že zgodaj popoldne doseževa kočo pod prelazom Mackinnon. Ker je naslednji dan napovedan dež, pustiva rukzake v koči in se odpraviva na prelaz, da ga vidiva v lepem vremenu. Nato pa zopet nazaj navzdol do koče.
Tokrat sva v koči dovolj zgodaj, da ujameva najine sopohodnike, ko pripravljajo večerjo. Ker imajo hrane za 40 ljudi, njih pa je le 35, jim hrana ostaja, tako da nama velikodušno ponudijo vse svoje lonce. Napokava se po najboljših močeh, in že prišparava prvo večerjo! Če bi to vedela, bi zapakirala samo pivo :).
Tretji dan se vreme res poslabša, in ob vzpenjanju proti prelazu Mackinnon začne deževati. Na prelazu, ki je sicer skromne višine (1154m), vleče kot za stavo, in mene v moji palerini kar premetava sem in tja. Na srečo je na prelazu velik bivak, v katerem se vsi pogrejemo in skuhamo čaj. S Kylom nato sestopiva. Po svoje sem vesel, da ta dan dežuje, saj okrog poti hrumi toliko slapov, kot jih v naši ubogi apnenčasti skali nisem vajen. To je Milford track, o katerem slišiš =). Nekje ob poti narediva ovinek še do t.i. Sutherland falls, gromozanskega slapu, ki je bojda 5. najvišji na svetu; pada kar 580m globoko iz ledeniškega jezera na vrhu. Na poti pod slap nama obema čevlji dokončno premočijo. Ampak to je del vsega skupaj – mislim, da bi v takem deževju premočilo tudi zimske gojzarje…
Dan se počasi izteka, in v koči po simpatičnem imenu Dumpling spijeva zadnji 2 pivi in zopet dobiva zastonj večerjo. Zadnji dan je zelo sproščen; preostali vstanejo že ob nehumani uri in že ob 7. zjutraj štartajo s potjo, medtem ko s Kylom lepo pospiva, prvič v samoti pozajtrkujeva, in na pot kreneva ob 9. uri zjutraj. Pot se zadnji dan bolj kot ne spušča, in zopet imava srečo z vremenom, saj ne dežuje več. Ob poti je spet ogromno slapov, ostalo skupino pa po nekaj urah ujameva, ko so ravno pri malici in čaju. Konec poti je točka po imenu Sandfly point, kjer se res tare zoprnih mušic, in navkljub poznem štartu se tam znajdeva uro in pol pred odhodom ladje, ki odrine ob 2. popoldne. Čevlje dol, šlape gor, in na soncu, ki se kar naenkrat prebije skozi oblake, tudi ni težko počakati prevoza. Ladjica nas v Milford Soundu odloži čez 20 minut, od tam pa imava zrihtan kombi, ki naju nekaj pred 4. uro popoldne odloži nazaj pri avtu.
Milford track je bil ravno to, kar sem pričakoval; nikoli ga nisem imel plana prehoditi, vendar mi ni žal. Vidiš Fiordland v vsej svoji mogočnosti. Trekinga ne bi šel še enkrat, saj je enostavno preveč zaseden, vendar pa ga priporočam vsakomur. Navkljub sistemu rezerviranj in vsega govoričenja je mnogo bolj osamljen, kot pričakuješ, saj dejansko pohodnike bolj kot ne srečuješ zgolj v kočah.
Galerija slik
