Do srečanja z američanom Kylom, s katerim sva se preko Interneta menila za skupno hribolazenje, mi je preostalo še nekaj dni, vreme pa se je v celotni regiji sfižilo. Tako sem se odločil, da pred srečanjem s Kylom v Queenstownu skočim še na obalo. Vreme ni bilo tam nič boljše, vendar sem se nadejal, da je ogled mesta Dunedin mogoč tudi v dežju. Pot me je iz Wanake popeljala v regijo, poimenovano Central Otago. Gre za najbolj suh in puščoben del otoka, ki je zgodovinsko bil predvsem eno izmed mnogih središč rudarjenja na južnem otoku. Dandanes je severozahod regije (Bannockburn) znan predvsem po vinarjih, preostali del pa še vedno predstavlja suho, travnato pokrajino, kjer je edina obrt živinoreja.
Lonely planet priporoča, da se na poti ustaviš v “zgodovinskih mestih” Cromwell-u in Clyde-u. Cromwell je zaspano mestece, kjer (vsaj tako izgleda) živi 90% upokojencev, ima pa v središču mesta rekonstruirano celotno ulico iz časov rudarjenja. Navkljub vsemu nisem bil silno navdušen. Karkoli v “novem svetu” tržijo kot “staro”, se pač ne more primerjati z Evropo :). Če ste v regiji, priporočam, da izpustite mestece, razen če ste navdušeni vinarji.
Avtocesta me nato popelje po čudovitem kanjonu reke Clutha, nakar se kar naenkrat znajdem pri gromozanskem jezu. Za njim se nahaja majhno mestece Clyde, kjer se človek počuti, kot da bi se čas ustavil. Majhna uličica je center mesta, ponuja pa natanko 2 gostilni in eno malo butično trgovino, kjer si privoščim sladoled. Ponovno – Clyde je vreden 15-minutnega postanka, če se vozite mimo, ovinka sem pa nikakor ne bi priporočal.
Sledi središče regije, mesto Alexandra, ki nima turistu ponuditi ničesar razen nekaj večjih supermarketov. Nato me čakajo 3 ure vožnje po hriboviti travnati pokrajini, kjer navkljub slabi napovedi v suhem podnebju še vedno med oblaki žge sonce in me peče v rentacaru. Po celotni regiji je razmetanega toliko skalovja, da si samo domišljam, koliko bolderjev bi bilo tukaj za splezati. Googlanje sledeči dan mi ne da nobenega odgovora. Sklepam, da je problem, da je celotna regija v privatni lasti številnih kmetov, ki se bavijo z živinorejo, in zato verjetno ne bi pustili bolderiranja. Privatna zemlja je tukaj na veliko oglaševana pravica, in čeprav te verjetno ne bi ravno odstrelili iz nje, če bi se znašel tam, tako kot v Ameriki, je občutek podoben.
Kakorkoli – ko se vreme dokončno pooblači, se znajdem na vzhodni obali. Ker sem na tem delu otoka, imam plan obiskati še t.i. Moeraki boulders. Gre za gromozanske okrogle skale izredno pravilnih oblik, ki se nahajajo na peščeni plaži nedaleč stran od majhne ribiške vasice po imenu Moeraki. Znanost si še danes ni povsem enotna, kako so ti skalni bloki nastali.
Druga privlačnost jugovzhodne obale južnega otoka so živali, saj tukaj zaradi geografske širine živijo tjulni ter rumenooki pingvini. Nadejal sem se predvsem le-teh, vendar mi je sprehod okrog mesteca Moeraki ponudil le cel kup tjulnov, ki se niso dali motiti v ležanju na obali. Ugotovil sem, da je morda bolje, da pingvinov ne vidim, saj nimam s seboj nobenega teleobjektiva, tako da bi bile fotografije lahko res samo simbolične.
Prenočim v simpatičnem DOC kempu, ki se nahaja v zanimivi soteski Trotters Gorge nedaleč od obale. Skalne tvorbe neobičajnih oblik so v soteski izoblikovale celo vrsto jam, in pred spancem v eni uri pretečem čez pot, ki se začne v bližini kempa.
Naslednje jutro vstanem že ob 6., tako da parkiram na parkirišču ob “bolderjih” ravno, ko se začne delati dan. Nato se eno uro zabavam z iskanjem kadrov in slikanjem skalovja, ko se v ozadju dela dan. Ravno ko končam in se spravim nazaj v avto, se dokončno ulije. Sledi pot v “škotsko” prestolnico, Dunedin.
Galerija slik
