V Queenstown prispem okrog 3. ure popoldan, ravno v turistični gužvi, za povrhu pa je še sobota. Ob prihodu v mesto sem dobesedno šokiran – občutek imam namreč, kot da bi zajeli vse turiste, ki se nahajajo na južnem otoku Nove Zelandije, in jih stlačili v to simpatično mestece ob jezeru Wakatipu. V nenormalni gužvi odkrijem, da so vsa parkirišča v mestnem središču seveda plačljiva; ker se ta dan dobim z američanom Kylom, plačam tistih nekaj dolarjev in se odpravim na sprehod po “downtown”-u.
Queenstown je adrenalinska prestolnica Nove Zelandije. Tukaj so prvi na svetu začeli z bungee jumpingom, danes pa mesto ponuja gromozanski nabor različnih “ekstremnih” podvigov. Zakaj narekovaji? Večino stvari, ki se jih posameznik tukaj lahko gre, so v resnici le mile oblike pravega športa, saj je mesto polno starejših turistov z debelo denarnico, ali pa mladine iz razvitih držav, ki pride sem predvsem žurat. Pravih, hardcore downhill kolesarjev, kajakašev, plezalcev, nisem srečal niti za odtenek. Kakorkoli – obiskovalec mesta se lahko odloči za bungee jumping, skydiving, downhill kolesarjenje, zipline, rafting, kanjoning, plezanje, via feratta, vožnjo s kajaki po divjih vodah, dirkanje po reki z motornim čolnom, skratka, “ni da ni”. Za bolj umirjene pa je na voljo tudi rentanje običajnih koles, pokušanje vin v bližnjem Arrowtownu, plovba z ladjico po jezeru Wakatipu, in preveč lokalov in trgovin, da bi jih naštel.
Sicer nikoli nisem bil v Zermattu, vendar si predstavljam, da je situacija podobna. Queenstown je izrazito mondeno mesto, kjer so cene do 3x dražje kot drugje po Novi Zelandiji. Pravih avanturistov je relativno malo, mesto pa je polno predvsem gostov z debelo denarnico, ki lahko bodisi obedujejo v fensi restavracijah, zapravljajo v outdoor trgovinah za cunje, ki jih ne bodo nikoli rabili, spijo v luksuznih hotelskih kompleksih s pogledom na jezero, ter (vsaj, če so mladi) žurajo pozno v noč, saj se večino lokalov čez noč prelevi v nočne klube.
Tako sem hitro odkril, da “budget” popotniku, kot sem sam, mesto nima kaj dosti za ponuditi. Da doživim pravi “fršlok”, se odpravim še v nekaj outdoor trgovin, kjer me cene res vržejo iz tira – marsikaj od tehnične robe je 4-5x dražje kot pri nas! V primerjavi s tem so cene v lokalih še znosne… Druga stvar, ki jo opazim je, da v mestu praktično ni novozelandcev, saj se vsi delavci s počitniško delovno vizo (“holiday visa worker”) zaradi oglaševanja zgrinjajo sem, tako da jih mesto s pridom izkorišča kot poceni delovno silo. V trgovini ali lokalu je tako mnogo bolj verjetno, da ti bo stregel nekdo, ki je iz Anglije, Francije, Češke ali celo Slovenije.
V Queenstownu se nahajam, ker sem se preko Interneta uskladil z američanom iz Montane, Kylom, da bi skupaj opravila kakšen bolj resen vzpon v okolici. Ujamem ga šele zvečer, saj je že prvi dan takoj po pristanku tekel na najvišji hrib nad mestom, Ben Lomond (1748m). Hiter pogled na vremensko napoved nama pove, da z Mt. Aspiringom ne bo zaenkrat nič, saj se v visokih hribih kuha slabo vreme. Naslednji dan tako obiščeva DOC točko, kjer rezervirava enega izmed najbolj znanih trekingov v državi, t.i. “Great Walk”-ov po imenu Kepler track. Koče so vse zasedene, kempi pa ne, tako da rezervirava le 1 noč v kempu. Za drugo noč računava, da bova kampirala nekje v divjini, saj kampiranje ob poti ni dovoljeno. Drugi dan ima Kyle “rehabilitacijo”, sam pa ponovim njegovo turo in prav tako obiščem visok vrh nad mestom. Povratna tura mi vzame toliko kot njemu, 3.5 ure, kar je super, saj vidiva da sva kondicijsko na isti “valovni dolžini”. Sledi spanec in vožnja na jug ter Kepler track…
Galerija slik
