Po Milford Tracku sem se naslednji dan moral posloviti od ameriškega partnerja, Kyla, ki je letel nazaj v Montano. Kar malo težko se mi je bilo sprijazniti z dejstvom, da bom spet potoval sam, čeprav je bilo po svoje kar okej, saj je bilo življenje s Kylom kar drago za moj budget :).

Vreme se je začelo malo bolj kisati, tako da sem par dni užival v mirni Wanaki. Edina omembe vredna stvar, ki sem jo storil dan po odhodu Kyla je bila vzpon na Roy’s Peak. Gre za 1578m visok hrib nad jezerom (in mestom) Wanaka, ki naj bi vzel cel dan. Kot po navadi ne znam hoditi počasi in v uri in pol se dodobra preznojen znajdem na vrhu. Pogledi na jezero in mesto Wanaka so čudoviti, žal pa mi visokogorje okrog narodnega parka Mt. Aspiring že zakrivajo oblaki. Ker na vrhu presneto piha, se tam ne zadržim prav dolgo in kar hitro oddirkam v dolino. Pot se mi neverjetno vleče: kiviji so speljali pot namreč v vijugastih cikcakih, ki bi bili zelo dobrodošli, če bi imel gorsko kolo, za peš hojo pa so precej duhamorni. Če bi hrib bil pri nas, bi sigurno obstajala pot, ki bi peljala direktno navzgor v vpadnici vrha :).

… in to je to, saj je v sledečih dneh vreme postalo še nekoliko bolj deževno.

Galerija slik