Vsakdo, ki je bral Miheličeve Slovenske Stene, mora priznati, da ga je opis Centralnega stebra v Lepem Špičju (2398m) vsaj malo podražil. Tekom plezanja smeri iz te biblije slovenskega alpinizma sem se naučil precej stvari, med njimi tudi dejstva, da je potrebno vse v knjigi opisane smeri jemati s ščepcem rezerve, saj je bil Tine en res velik romantik, ki o slovenski skali res ni znal napisati negativne besede. Navkljub temu dejstvu me je Centralni steber še vedno mikal, vendar sem tekom let nanj skoraj pozabil nanj. A ne povsem! Za prvo letošnjo res “kondicijsko” turo se mi je nekako prikradel iz spomina, in kar naenkrat sem se odločil, da ga bo potrebno iti pogledat.

Izbira soplezalca je bila preprosta: kar vedel sem, da bo smer “ta prava” za Miloša, in itak je takoj za! Odkar so se začeli lepi dnevi in jih je potrebno kronično izkoriščati, obema manjka spanca, tako da štartava šele ob relativno pozni 4. uri iz Kranja. Miloš stopi na plin, in ob 6. zjutraj začneva najino pot ob koncu ceste pri rampi kar nekaj višincev nad vasjo Soča ob istoimenski reki. V zgodnjejutranji svetlobi, ko sonce še ni premočno, se vzpenjava ob gozdni cesti, ki jo dvakrat sekava po utečeni stezici. Po uri hoje se znajdeva na prostranih travnikih ob vznožju skalnega obzidja, ki na SZ strani obdaja dolino Triglavskih jezer. Takoj nama je jasno, zakaj Mihelič potiho svetuje prenočevanje v tem koncu – nobene žive duše, mrko skalno obzidje ter res prekrasne travnate planjave so tista res prava “trentarska” kulisa.

Mimo raztrosenih balvanov slediva skoraj povsem izsušeni strugi (v boljših časih je potoček verjetno lep dodatek k celotnemu ambientu), kjer presenetiva nekaj svizcev, ki so v vročem jutru že hiperaktivni. Nazadnje se znajdeva v kamniti kotanji, kjer prvič zagledava najino smer. Lepo/Veliko Špičje se prav harmonikasto razprostira nad nama, vendar je centralni steber vsaj v zgornjem delu najbolj markanten izmed številnih skalnih reber, ki se spuščajo v velika melišča pod steno. Čaka naju še vzpon po melišču do rušnate glave, ki je ključ za vstop v sam steber. Ta del poti je za razliko od prejšnje “romantike” precej zoprn, saj je melišče tisto zoprno – premajhna globina in napačna granulacija skal sta muka tako za vzpon kot za sestop, kot sva odkrila kasneje.

Pod rušnato glavo natakneva čelade in pasove ter se opasava s plezalno opremo, nato pa nenavezana zaplezava v rušnato glavo. Iz vrha le-te prestopiva v steber, kjer iščeva najlažje prehode levo na sam raz stebra. Pri prečenju druge grape se vseeno naveževa, saj sva izbrala morda nekoliko zoprno mesto za prečenje. In že sva na razu stebra! Takoj sva soočena z realnostjo, ki je bila opežena tudi s strani ponavljalcev smeri: spodnji del stebra, ki ga je kar za kakih 5 polnih raztežajev (cca. 50-meterskih) je dodobra naložen in šodrast. Ljubeznive Miheličeve besede o “trentarski” plezariji so sicer na mestu, saj te na naloženih gredinah pričaka cel kup rožic in trave, ampak samega plezanja žal ne morem uvrstiti na neko visoko mesto (pa sem velik fan Tineta).

Na srečo je smer relativno dobro opremljena. V vseh težjih detajlih smeri (tudi v spodnjem delu imaš detajla IV in IV-), pa tudi vmes sem in tja naletiš na kak klin, nabitih pa je tudi nekaj sidrišč (seveda ne vsa!). Po kaki uri plezanja se le znajdeva na vrhu “položnega dela” stebra, kjer pot navzgor zapre rumen odlom. Miloš po naloženi polici preči desno pod odlomom, in iz njegovih besed je slišati vse kaj drugega kot pa hvalo. Kamin, ki sledi, je na najino srečo povsem izsušen, ponudi pa prvo zares kompaktno skalo v smeri. Mene pričaka vrnitev nazaj na steber ter platasto štirico, ki pa ponudi res kompaktno skalo.

Obadva z Milošem postaneva boljše volje, saj naju čakajo, vsaj po vodničku sodeč, trije raztežaji kompaktne zajede. Midva jo splezava v dveh skoraj 60m raztežajih, in ni da ni – gre vsekakor za vrhunec smeri. Zajeda se v drugem raztežaju postavi pošteno pokonci, in v atletskem plezanju, kjer menjaš razkoračno in layback tehniko, neskončno uživaš, ko med nogami pogleduješ navzdol proti naloženemu štartu smeri. Prav tako je skala v tem delu izredno pripravna za razne metulje in zatiče, tako da je, kar se varovanja tiče, vse na mestu. Majhen previsek (in štant) nama zapreta pot navzgor, in čaka naju slovita prečka v levo. Prečke je malo (10m?), in meni pripade zadnji raztežaj iz stebra. V bistvu se znajdem v detajlu smeri, saj se moram dvigniti iz prečke gor v skalovje, skala pa je spodjedena, tako da za noge nimam nobene opore. Reši me Miloš z ravbarsko štengo, in v zahvalo mu kak meter višje zataknem metulja ter vanj dam nekaj gurten, da bo tudi njemu lažje šlo čez. Kar naenkrat se svet položi in počasi preide v III-ko, nato pa v I-ko. Nehava se varovati in kmalu sva direktno na vrhu Lepega Špičja po 6 urah in pol plezanja.

Vreme nama res dobro služi – ko doseževa vrh, sonce tudi nad nama zakrijejo oblaki, kar je dejansko super, ker bi naju sicer zakurilo še bolj, kot naju je že sicer. Malica, selfie in Hariboji so pač obvezen ritual vsakega osvojenega vrha, vendar se zavedava, da imava do avta še dolgo pot, tako da kmalu začneva sestopati. Po 15 minutah hoje proti Prehodavcem se z grebena usmeriva levo navzdol v Tumovo smer. Sestop je, predvsem v Miloševem srcu, zavzel eno posebno mesto :). Tumova smer sicer ni prav nič težka, tudi orientacijsko ne (pač iščeš najlažje prehode), je pa res dodobra naložena, in vsak korak mora biti pač previden (konec koncev plezava navzdol II-ko, kaj pa bo drugega?). Dobrih 300m nižje, ko s simpatičnega travnatega grebena pogledujeva navzgor proti sestopni smeri, se obadva strinjava, da je Henrika ena babnica dobro namalala, da je rinil po tej poti navzgor :).

Po zoprnih meliščih, ki niso nič prijetna tudi navzdol (premalo globoka, da bi lahko tekel navzdol) se končno zopet znajdeva v tisti idilični kotanjici pod ostenjem. Močno sonce, konec vetriča in najine pijače sta razlog, da hitro stopiva na pot nazaj proti avtu. Kljub temu, da je ura pol sedmih zvečer, je še vedno pasje vroče, in gozda ter sence se razveseliva kot še nikoli! Pri avtu se znajdeva po dobrih 13 urah in pol akcije, zmatrana, a zadovoljna :).

Če potegnem črto, bi smer navkljub vsemu napisanemu svetoval večino alpinistom: da vidijo, kakšne so tukajšnje plezalne smeri (beri: precej naložene), da se najde tudi super kompaktna skala (beri: zgornji del stebra), da vidijo, kakšni so tukajšnji konci (beri: brez žive duše) ter da vidijo, kakšni so tukaj dostopi in sestopi (beri: dolgi in težavni). Okej, mogoče sem res malo slabo prodal tole smer – pozabite vse zgornje blodnje, smer je sam za it :). Kakorkoli pogledaš na stvar, se smer lepo vtisne v spomin…

Galerija slik