V petek sva se z Matevžem zmenila za raziskovanje relativno neznanega sveta. Želela sva si v steno, kjer bi bilo nekoliko manj dostopa in nobene gužve. Nazadnje sva se odločila za Košutnikov turn. Še pred nekaj leti sem menil, da so Karavanke pretežno plezalsko “povsem brezveze”, pa sem nato hitro odkril, da so bili naši severni sosedje precej pridni v iskanju “uporabnih” in nenašodranih sten. O severni steni Košutnikovega turna nisem vedel veliko, z Matevžem sva imela v rokah le odlično skico in opis, sicer v nemščini, ki ga je Google translate za silo prevedel =).

Ob, ponovno, ne prerani 6. uri se dobiva v Kranju, in pot naju popelje skozi Tržič in prelaz Ljubelj, nakar se hitro spustiva navzdol proti Avstriji. Garmin naju nato vodi skozi mestece Ferlach. Obadva sva tukaj prvič, in mestece ima izredno idilično lokacijo! Tako malo od naše meje, pa nama je svet povsem tuj… No, če je Ferlach simpatično koroško mestece ob vznožju gora, je zaselek Sele/Zell še za kako merico lepši. Na valovitih zelenih travnikih se razprostirajo kmetije in hiške, v o zadju pa kraljuje dolg, strm skalnat greben Košute, kamor sva pravzaprav namenjena plezat. Samemu sebi si dam opomnik, da moram na koroško vsekakor večkrat smukniti, saj ne dvomim, da je takih skritih kotičkov še kar nekaj…

Po koncu asfaltirane ceste sledi še nekaj vožnje skozi gozd, in v eni uri vožnje od Kranja avto zaparkirava pred kočo Koschutahaus. Od tam pa navkreber proti Košutnikovemu turnu. Po kakih 45 minutah hoje se že znajdeva na meliščih pod severnim ostenjem Košute, in pot naju vodi levo proti najinemu cilju, Košutnikovem turnu. Steno zagledava že od daleč, in takoj nama je približno jasen dostop in potek smeri. Najina smer se začne v desnem delu stene, zato se morava povzpeti kar visoko.

Dostop ni med lepšimi, saj se moraš po zoprnemu melišču vzpeti kar visoko v steno. Tudi to še ni vse; najina smer se začne v zatrepu izredno naložene grape, kjer je nekoč verjetno potekala ferata, saj kmalu zagledava potrgane jeklenice in skobe. Ko doseževa konec melišča, se tako vzpneva še kakih 50m, iščoč prehode po ekstremno naloženih policah v rdečkasti skali, ki pač ne vlivajo največjega zaupanja. Na srečo so nama v pomoč ostanki ferate.

Žreb me določi za prvi raztežaj, in ker je ocenjen “samo” s III+, se odločim, da ga bom plezal kar v gojzarjih. 3 svedrovce in 40m podrtega skalovja višje na sidrišču se tepem po glavi, da ne bi škodovalo imeti že takoj na nogah plezalk… Ker je stena obrnjena na zahod in ker piha neprijetno mrzel vetrič, se na štantih nič ne obirava. Matevž švigne naprej v prvi bolj pokončen cug.

Na srečo je smer kar dostojno opremljena – štanti so navrtani (tudi za abzajle), vmes pa je tudi ravno dovolj svedrov, da je plezanje varno, ne pa toliko, da bi privabljajo kake športne plezalce =). Višje, ko plezava, boljša postaja skala. V tretjem raztežaju, ki pripade meni, me pričaka res enkratna zajeda in odprta stena, ki jo v 50m preplezam direktno navzgor. Nato sledi del, ki sva se ga najbolj bala – s V- ocenjen detajl, kjer na skici piše, da je za bruhat (beri: brüchig). Matevž ga v vodstvu dodobra prekolne, ampak suvereno spleza čezenj. Detajl je res neverjetno podrt, vendar je dobro opremljen, tako da nikakor ni problematičen za hribovca, vajenega slovenske skale.

Mene pričaka še izstopna zajeda, kjer se moram enkrat povleči čez previsek (V), in kmalu sva iz stene! Na vrhu končno izplezava na sonce, in prav blagodejno na vrhu leživa kakih 15 minut, da sonce razgreje premrzle prste in okončine :). Ker so grla suha, kmalu začneva sestopati. Med sestopom nama po glavah ves čas roji samo ena misel: “Pa kaj tem avstrijcem ni bilo jasno, da so šli nadelovat te tone železja v to podrto rdečkasto skalo!?”. Ferata naju namreč popelje po res razsutih rdečkastih stolpih navzdol nazaj do melišča pod steno. Vmes se še malo ponorčujeva na pravem pravcatem mostičku iz zajl, ki je v tisti podrti okolici res povsem nepotreben.

Sestop je mnogo bolj prijeten kot dostop, saj sva po melišču en-dva-tri nazaj na planinski poti, pot nazaj do koče pa je tudi, takoj ko doseževa gozd, prijetna za noge in dušo. Pri koči sva tako že kar zgodaj (okrog pol druge ure), in valda greva na pivo! Tako ali tako morava plačati 4€ za parkirnino. No, pivo naju razočara: celovška pivovarna Schleppe morda vari pivo že od leta 1607, ampak se očitno še niso naučili :). Ker je petek, seveda nato dodatno hidracijo obadva iščeva drugod na rodni grudi…

Galerija slik