Skalaška smer z Ladjo

Centralni steber v Triglavski severni steni me je mikal že odkar sem se prvič spoznal z našo ljubljeno Steno. Sprva sem ga s tistim pravim strahospoštovanjem gledal na dostopu pod Slovensko smer, leto kasneje pa sem se skozi celotno Bavarsko in Dolgo Nemško smer spogledoval z njim iz oči v oči. Takrat se mi je zdel že bolj dosegljiv, pa sta vseeno morali preteči še dve leti (no, prste vmes je definitivno imelo lanskoletno deževno poletje), da sva se z Janezom le navezala pod tem prvakom med stebri naših sten.

IMG_2729.jpg IMG_2730.jpg IMG_2732.jpg

Plezanje v Triglavski severni steni je vedno posebno doživetje, saj (morda z izjemo Slovenske smeri) veš, da te čaka resnično celovit dan, kjer bo na preizkušnji tvoja kondicija, čut za orientacijo, hitrost, ter seveda plezanje. Kombinacija Skalaške in Gorenjske smeri nama je ponudila vse to in še več – tudi tiste lepe stvari, na katere pred turo kar malo pozabiš, ko se psihično pripravljaš – od prekrasnega ambienta, do čistega plezalskega užitka v odlični skali.

IMG_2737.jpg IMG_2740.jpg P7190002.jpg

Z Janezom sva se zavedala, da je tura velikopotezna, zato nobenemu ni bil poseben problem vstati že ob 2. uri zjutraj. Tako sva imela še to srečo, da sva okrog 3. ure zjutraj na Jesenicah imela še kontrolo prometa, kjer sem moral po kakih 5 letih zopet delati alkotest. Na srečo sta policaja hitro doumela, da se ne vračava iz žurke, ter naju nista predolgo zadrževala :). Ko od Aljaževega doma v Vratih zagrizeva proti Steni, sva pravzaprav kar vesela, da sva začela tako zgodaj – termometer je namreč v Vratih ob tretji uri zjutraj kazal že prijetnih 18 stopinj…

P7190005.jpg P7190006.jpg P7190009.jpg

Ko se začne daniti, ravno premagujeva travnato sleme, ki naju v zložni naklonini pripelje pod vstopni stolp, ki ga v prvi dnevni svetlobi hitro prepoznava. Pod njim “skočiva” v plezalne pasove, nato pa kar nenavezana splezava z desne po lahkih policah in žlebih na njegov vrh. Žreb Janezu dodeli prvi raztežaj, in pred 6. uro zjutraj že “zašvicava”, saj je vstopni detajl kar siten – petice na začetku smeri so vedno zabavne, ko si še ves neogret in jutranje brljav.

IMG_2741.jpg IMG_2743.jpg P7190013.jpg

Sledi nekaj prečk ter detajl Skalaške smeri, s V- ocenjena zajedica, ki je prav posrečena. Obema se zdi nadaljevanje smeri lažje kot vstopni detajl, orientacija pa tudi relativno enostavna. Pod t.i. “hlebcem” se usmeriva levo proti široki, naloženi polici, ki naj bi je po Miheliču bilo za 5 raztežajev. Ker je lahka, plezava kar na štajerca, kar naju malo zmede, ker ne veva točno, koliko raztežajev sva že “splezala”. Polica je sprva praktično vodoravna, in šele po kakih 2-3 polnih raztežajih (kot pravim, vlekla sva štajerca) se sam v vodstvu znajdem v vznožju manjšega grabna. Ne vem, zakaj sem imel v glavi sliko, da je polica še naprej vodoravna, zato me Janez povaruje, ko sam grem pogledat “za ovinek”. Tam je še vedno polica, ki pa je že mnogo manj izrazita, in po kakih 55m prečke, kjer kaj kmalu ne srečam več nobenega klina, se znajdem v res majhni kotanjici z gnilo skalo, od koder poti naprej več ni.

IMG_2747.jpg IMG_2750.jpg IMG_2752.jpg

Sluti se mi, da sva zalutala, in ko Janez pripleza do mene, se kaj hitro strinjava, da ni druge, kot da odplezava nazaj. Ne pomaga, da je moj štant na treh klinih bil še vseeno bolj improvizoričen, in da imava pod nogama luft vse do podna. Sej nama je jasno, kje sva – točno nad rumenimi previsi, ki sva jih opazovala med dostopom levo od najine smeri. Morda se nekje na to polico izteče smer Helba, saj sta v začetnem delu le-te celo dva klina.

IMG_2755.jpg P7190018.jpg IMG_2759.jpg

No, ko se vrneva nazaj nama pogled na uro razkrije, da naju je “ovinek” stal več kot pol ure, ter da sta naju vmes dohiteli (in prehiteli) dve navezi, ki sva jih v prejšnjih raztežajih poslušala za seboj. Tjah, pa vsaj veva, kam morava iti, tudi to je nekaj :). Po poševni rampi/grabnu kar na štajerca potegneva še kaka 2 raztežaja, in pričaka naju lepa plošča (IV), preko katere se povpznem na Skalaški turnc. Kar naenkrat se nama odprejo razgledi čez večji del Stene, kakih 100-200m nad seboj pa zagledava Gorenjski turnc, do katerega naju čaka kar nekaj lažje plezarije na štajerca. Ko se vzpneva na Gorenjski turnc jo le zagledava – koga drugega kot pa Ladjo.

P7190019.jpg P7190021.jpg IMG_2766.jpg

Občutek je opojen: zavedaš se, da si ravno v malho spravil 500m dolgo smer, in po njej te pričaka zgornji del centralnega stebra, odetega v oklep sijajnih belih plošč. Kar malo nama zastane dih, ko na desni opaziva znamenit Čopov steber. No, levo od njega zagledava znamenito Ladjo – ploščato belo steno, ki se zaključuje v previsnem buhtlju in predstavlja najšibkejšo točko za vzpon v zgornje predele stebra. Toda pot do nje je še dolga! Sprva plezava na štajerca v širšega od dveh kaminov, ki sta zarezana v steber pod Ladjo. Tam naju čaka nekaj kar sitnih “kaminskih” mest, nato pa po polici prečiva v levi kamin, ki naju v lepi pleži po ploščah nekoliko proti levi popelje na travnate brežine pod Ladjo.

IMG_2768.jpg IMG_2772.jpg IMG_2774.jpg

V Ladji ravno vidiva naveze pred nami, kako se mučijo z njo, in dva lažja raztežaja kasneje se pod njo znajdeva tudi sama. Moram priznati, da me je ta del smeri še najbolj skrbel, saj gre za detajl celotne ture. Pa me ne bi bilo treba skrbeti – ko zaplezam v 40m raztežaj, že v prvem metru odkrijem, da ga odlikuje res prvovrstna skala! Še najtežjih mi je prvih nekaj metrov, kjer te pričaka rahlo previsna zajeda, ki pa nudi odlične prijeme. Vseeno vanjo zatlačim metulja, ki nazadnje ni hotel ven, tako da sva ga bila primorana pustiti tam. Upam, da bo prišel prav še komu :). Sledi res enkratna plezarija po kompaktni skali, kjer imaš vedno odlične prijeme, le sem in tja moraš dovolj dvigniti noge. Ambient je res vrhunski, saj imaš pod seboj celoten steber, hkrati pa veš, da si z vsakim metrom bližje lažjemu vršnemu svetu :). V Ladji je klinov malo morje, tako da imam, ko izplezam, komaj še dovolj robe za sidrišče.

P7190024.jpg P7190029.jpg P7190030.jpg P7190034.jpg

Janez kmalu ves nasmejan pripleza za menoj – veselje je res neizmerno, zaradi res lepega raztežaja, ter zaradi dejstva, da te do konca smeri čaka samo še lažje poplezavanje. Z Janezom se hitro strinjava, da se razveževa, in odločitev je sigurno pametna. Če bi se varovala skozi vršne II-ke, bi sigurno potrebovala še polnih 7-8 raztežajev. Tako pa v previdnem plezanju na rob stene stopiva po 9 urah in pol plezanja, utrujena, a neizmerno zadovoljna. Vreme je zdržalo, in ko naju vroče julijsko sonce na zahodni Triglavski planoti pari sva prav vesela močnega vetriča, ki naokrog raznaša vse temnejše oblake.

IMG_2784.jpg P7190039.jpg P7190043.jpg

Sestop čez Bambergovo pot se, kajpak, vleče, sploh, ker so noge že malo utrujene. Brez posebnosti se po 2 urah in pol znajdeva nazaj pri avtu, kjer je čas za nalivanje s kokakolo in basanjem sladkarij :).

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja