Pa je končno napočil čas za poletni dopust! Z Jakom in Mihom smo se praktično pol leta dogovarjali, da bi želeli skočiti na Matterhorn, in nazadnje je prevladovala razumna postavka, da se nanj povzpnemo po italijanskem grebenu Liongrat, ki vsebuje noč na neoskrbovanem bivaku in je tako precej cenejši, hkrati pa bolj samoten kot ekstremno popularna alternativa, greben Hornligrat, ki štarta iz mondenega Zermatta v Švici.

Navkljub dejstvu, da smo datum določili že kar nekaj mesecev vnaprej, kar za take stvari ni ravno najbolje, se nam nasmehne sreča: na Matterhornu so razmere idealne (beri: greben je popolnoma kopen), in z velikim veseljem v soboto zjutraj začnemo z vožnjo proti letovišču Cervinia nad dolino Aoste v zahodni Italiji. Račune nam kaj kmalu sicer povzroči neznanska gneča na slovenskih cestah, ko ves narod drvi proti morju. Na srečo se že na odcepu proti Novi Gorici situacija umiri, in do večera mirno prispemo do Cervinie.

Naslednji dan je namenjen aklimatizaciji – odločimo se za edini “lažje dostopen” kucelj v bližini, Breithorn. Ko zjutraj mastno plačamo karte za gondolo, ki nas bo pripeljala na 3500m nadmorske višine, nas že ujame sonce, in na sporedu je mrzlično mazanje s sončno kremo, da nas ne bi ožgalo. Po pol ure in dveh prestopih kar naenkrat dihamo precej redkejši zrak na 3500m. Okrog nas je ledeniški svet, ki pa je pod človeško roko res izredno preoblikovan – pred nami namreč leži visokogorsko smučišče, ki tudi sredi julija obratuje s polno paro. S sosednje strani v nas mrko bolšči Matterhorn, in vsak zase ima dovolj priložnosti, da do potankosti poišče smer vzpona za naslednji dan.

Nič kaj preveč navdušeni se kar ob smučišču napotimo proti najvišje ležeči gondoli območja, ki se (kar malo ironično) iz Zermatta dviga do 3800m visoke točke po imenu Klein Matterhorn. Višino vsi kar dobro prenašamo, in kaj kmalu “trčimo” na nekoliko manj zratrakiran ledenik, kjer se navežemo. Vrh Breithorna je zdaj jasno pred nami, kar je bolj odbijajoče pa je gneča – ker je nedelja, nanj rine enormna količina ljudi. Jah nič, postavimo se v vrsto in postopno prehitevamo nekatere bolj počasne naveze. Po še eni uri brez nekih posebnih naporov dosežemo vrh.

Na vrhu se nam odprejo čudoviti razgledi še na švicarsko stran. Žal lahko občudujemo oddaljene vršace Monte Rose le kratek čas, saj nas orkanski veter kar kmalu prisili k sestopu. Zaradi aklimatizacije nekje ob smučišču še malo “poležimo”, nato pa sledi prevoz nazaj v dolino.

Ob obvezni hidraciji v kempu imamo plan počasi spakirati rukzake za naskok na Matterhorn, še prej pa nameravamo rezervirati taksi, ki nas bo sledeče jutro dostavil do koče Abruzzi pod grebenom in nam prihranik dobre 3 ure hoje.

… in tu se je vse zalomilo. Oskrbnik koče mi po telefonu sporoči, da so zaradi skalnih podorov pot zaprli in da ne vedo, kdaj bo zopet odprta. Hitro se strinjamo, da težav iskali pač ne bomo, in vneto se lotimo iskanja novega cilja, saj je vreme v regiji 2 dni še lepo, preden se skvari! Predlog, da poskusimo z grebenom Hornligrat pade v vodo, in nazadnje se tako Miha in Jaka strinjata z mojim predlogom, da v enem dnevu naskočimo Gran Paradiso.

Naslednji dan imamo bolj “ležeren”, tako da si privoščimo nekoliko daljši spanec, frikanje v granitu na poti nazaj v Aosto (kjer splezamo 3 smeri z neznanimi ocenami, tako na uč tja do 6a), ter transport pod Gran Paradiso. Garminu se zmeša, tako da se moramo “po občutku” znajti in zadeti pravo dolino ven iz Aoste. Ko se iz vroče doline (35 stopinj!!) vzpnemo v stransko dolino Valsavaranche, ki je izhodišče za normalni pristop na Gran Paradiso, nam vsem padejo čeljusti do tal. Takoj nam ni več žal za izbiro novega cilja. Misliš, da si videl nekaj sveta, pa se za vsakim kotičkom skriva še bolj čudovit prizor; granitne stene, ter slap za slapom se nam odpirajo, in vsak si po svoje misli, kako noro mora biti tukaj šele pozimi s turno in ledno opremo :).

Po dveh kempih se le znajdemo na koncu naše doline na 2000m nadmorske višine, kjer nas pričaka idiličen kemp. Prav po gorenjsko razmišljamo, kje bi čez noč “na hitro” prebivakirali, preden se odpravimo na vzpon, nakar jaz “butasto” predlagam, da pač prenočimo v kempu. Izbira je odlična – kemp je poceni, lokacija pa, kot sem omenil, res čudovita.

Budilka nas zbudi že ob 3. uri zjutraj; nato se celo uro bašemo s hrenovkami, ki bodo dale moč za vzpon, in nekaj čez 4. uro zjutraj krenemo na pot proti koči Victor Emmanuel, ki jo dosežemo po 1:40 kar hitre hoje. Večino ljudstva je kočo že zapustilo, in v miru požvečimo nekaj ploščic, ko se vse naokrog dela res jasen dan. Naslednja “etapa” poti nas vodi po ledeniški moreni, kjer se vzpnemo relativno visoko, preden stopimo na sneg. Ker smo v senci, je sneg kristalno trd, vendar nam pogled naprej razkrije, da pot ves čas sledi robu ledenika, tako da si nataknemo dereze in kar nenavezani začnemo z vzponom. Počasi prehitevamo naveze, dokler pred seboj ne zagledamo zanimivega prizora: cela kolona italijanskih vojakov maršira nekaj 100m pred nami. Na srečo jih ujamemo na platoju pod vršnim pobočjem Gran Paradisa, kjer se umaknejo s poti. Tam se tudi mi navežemo, saj se kar naenkrat pred nami pokaže nekaj kar izrazitih razpok, v jutranjem soncu pa se lesketa tudi gromozanski trebušast serak.

Zadnji del ledenika nas pripelje do krajne zevi pod vršnim grebenom Gran Paradisa, ki je kar strašljiva in bi bila brez aluminijaste lestve kar zalogaj! Seveda se na lestvi naredi pravi prometni zamašek, saj vrh Gran Paradisa ni najbolj prostoren. Še nekaj lahkotnega plezanja po skalnem grebenu, in že smo pri kipcu Marije, ki predstavlja predvrh. Resnični vrh Gran Paradisa je še naprej, vendar je od Marije višji le kak meter, tako da se z njo, tako kot vsi drugi obiskovalci ta dan, tudi mi zadovoljimo.

V naraščajočem vetru se po vrvi spustimo v škrbino, da se ne gužvamo na grebenu, in počasi začnemo sestopati. Sestop v dolino mine brez posebnosti, se nam pa kar vleče, saj se moramo spustiti 2000 višinskih metrov. V kempu smo še vseeno v normalni dnevni svetlobi, vendar utrujenost nazadnje le udari. Ožemanje brandyja, ki smo ga kupili za “proslavitev” Matterhorna, pa pomojem pove vse, kar je potrebno vedeti o nadaljevanju večera :).

Sreda je dan za pot domov, saj se je pooblačilo, vremenska napoved pa tudi ne obeta lepših dni… Če povzamem izlet: Breithorn je zaradi smučišča in gneč kar malo “dolgočasen”, Gran Paradiso pa me je res pozitivno presenetil, tako da smo izlet navkljub propadlemu prvotnemu cilju vsi zaključili zadovoljni!

Galerija slik