Creto di Grauzarijo sem prvič “uočil” lansko leto, ko smo z Janezom in Petro neuspešno naskakovali Zuc dal Bor. Z druge strani doline je v nas strmela gromozanska, izredno strma in pokončna gora, polna stranskih stolpov in grap. Stric Google je še isti večer poiskal informacije o tem čudovitem hribu v Karnjiskih Alpah, ter o plezalnih smereh v njej. Karnijske Alpe so me vedno zanimale, saj so še vedno relativno blizu Sloveniji, pa o njih nimamo nobenega pojma. Seveda me je zanimalo tudi plezanje v njih =).
“Železna klasika” Crete di Grauzarije je smer Gilberti-Soravito (V-, IV, 500m). Ko pogledaš fotografijo stene, te takoj prime, da bi jo šel plezat, saj stena izgleda naravnost strašljivo pokončna, smer pa ne obeta prevelikih težav. Ko sva po izredno zgodnji dvourni vožnji z Janezom zagrizla navkreber proti Grauzariji, je bilo navkljub pomanjkanju dnevne svetlobe že peklensko vroče. Sama smer se nahaja v stranskem stolpu Grauzarije, poimenovanem Sfinga (ki, presenetljivo, premore skromnih 1800 višincev), dostop pa je nenormalno udoben, saj si v dobri uri pod vstopom v smer!
Še preden naju dosežejo prvi sončni žarki že zaplezava v prve raztežaje smeri, saj naju malo skrbi vremenska napoved, ki za popoldan obeta vročinske nevihte. Nekako sva potiho pričakovala, da bo smer dodobra opremljena, pa so naju prvi raztežaji hitro opomnili, da bova morala veliko večino varovanja nameščati sama. Edin indikator, da si v pravi smeri, so stare zavrtane rinke na sidriščih (v povprečju ena na štant). Žal so prav vse dodobra zarjavele, tako da sva v večino primerih, kjer se je le dalo, sidrišča utrdila z dodatnim lastnim klinom.
Da vas preveč ne prestrašim – orientacija v steni je precej enostavna, naklonina pa se tudi dodobra unese (za razliko od fotografij…). V tretjem razrežaju, kjer v odlični skali obplezava izrazit kamin, naju le ujame sonce, in temperature še dodatno poskočijo navzgor :). Nato poplezavava v odprti, a nikoli pretežki steni z odlično skalo, dokler ne doseževa prav razkošne police, ki naju popelje proti desni. Po njej sledi levi od dveh kaminov, in že sva v zgornji polovici smeri, ki se pne v skalovju desno od izrazitega stebra Sfinge.
Čez položne plošče sledečih dveh raztežajev kar poletiva, saj naju vse bolj skrbi oblačno vreme, ki od severa počasi prihaja proti nama. Zadnji del smeri je cela poezija, a kaj, ko ga je za dva raztežaja. Po odličnem, zračnem grebenu se v lahkotnem plezanju (III+) po fantastični skali vzpneva do grape, po kateri izstopiva iz stene. Smer sva plezala točno toliko, kot pravi časovnica (5 ur), in medtem, ko pospravljava štrik, naju na poslabšanje vremena že opozarja nekaj dežnih kapelj. Sestop naju vodi po stezici, označeni z rdečimi packami, do ene izmed številnih grap v Grauzariji, na kateri ujameva markirano pot.
Pavza z malico je kriva, da naju 5 minut pred kočo že ujame vremenska ujma, nevihta in grmenje. S hitrim tempom stečeva v kočo, kjer naju pogostijo z radlerjem in čajem, nato pa nazaj v dolino, kjer sva pri avtu po dobre pol ure hoje. Kraljestvo za več takih sestopov :).
Karnijci so skrivnostno, res neznano gorstvo, tako da lahko obisk samo priporočam. Smer po mojem mnenju ni pretežak zalogaj, saj v povprečju plezaš III-ke, za bolj izvežbane pa Sfinga sigurno ponuja, predvsem v zgornji polovici, tudi bolj težavne cilje. Če je smer Gilberti-Soravito kakršenkoli podatek, je skala v celotnem ostenju fantastična. Le informacije o obstoječih smereh je izredno težko dobiti…
Galerija slik
