Ultraklasika slovenskih sten, Direktna smer v severni steni Špika (V+, 900m), mi je burila domišljijo, odkar sem se spoznal z alpinizmom, na aktivnem seznamu zaželjenih smeri pa je bila pri vrhu kar zadnje tri sezone. Vedno, ko sem se peljal skozi Martuljek, sem smer seveda z debelimi očmi spoštljivo opazoval. Če pogled na steno iz Martuljka plezalcu ne nažene strahospoštovanja v kosti, pa je tu seveda še izredno svarilen opis v Miheličevih Slovenskih stenah. Tako sem se šele letošnje poletje počutil dovolj uplezanega, da bi bil kos tej zgodovinski smeri Debelakove in Tominška.

Kot bi se telepatsko zmenili, sta v petek omenjeno smer planirala naskočiti Miha in Matevž, in takoj sem poslal prosilno sporočilo, če me lahko morda vzameta zraven. Težko je najti primernega soplezalca za tako resno smer, in z obema izmed dvojice sem vedel, da smo na isti “valovni dolžini”. Ni vraga – v četrtek proti večeru se dobimo v Kranju, kjer nakupimo hrano in pijačo, nato pa gasa proti Martuljku! Tam prevzamemo ključe bivaka pod Srcem, do katerega nas vodi prijetna stezica, ki jo prehodimo že v soju polne lune. Poleg 3-4 litrov tekočine, ki jo ima vsak v rukzaku, vmes v gozdu natočimo še kanister studenčnice, da v bivaku slučajno ne bi zmanjkalo vode.

Bivak je, ker je “pod ključem”, izredno lepo urejen in nudi odlična ležišča, šporget, posodo ter elektriko za luči. Ker smo že med dostopom pogledovali navzgor proti Špiku, takoj ob prihodu v bivak potrebujemo eno pivo za pogum, hkrati pa na štedilnik vržemo večerjo – klasični makaroni s tuno in omako. Dodobra siti in napojeni popadamo v postelje, in do 6. zjutraj vsi (navkljub polhom, ki se oglašajo v zimski sobi) spimo kot topovi. Zjutraj pa še golida kave, in po res odličnem dostopu (20 minut) se znajdemo pod steno!

Seveda se, tako kot večino navez, odločimo, da bomo poskusili nenavezani splezati do Dibonove police, kjer se stena res postavi kvišku. Do vrha zelene glave se povzpnemo po levi grapi, in nekaj začinjenih mest v grapi, ki bi jim zlahka pripisal oceno III (nekako se nismo ukvarjali s tem, da bi “bežali” desno v skrotje) nas dodobra ogreje. Po eni uri stojimo na vrhu zelene glave in nad seboj v steni zagledamo še eno navezo, ki je nato celo smer plezala pred nami. Na vrhu zelene glave nas pričaka nekaj res zabavnih detajlov (npr. ozek grebenček, ki ga moraš zajahati), nato pa kaj kmalu zaplezamo v pečine v osrednjem delu Špikove stene. Če je Dibonova polica ob vznožju stene precej očitna, je tekom plezanja navzgor vedno manj izrazita, Miheliču pa tudi sledimo bolj “za silo” – rajši sledimo nosu, ki nas po ne pretežavnih (II, sem in tja morda III) žlebovih/kaminih po še eni uri plezanja pripelje do Dibonove police.

No, polica je napačen izraz – vsaj v tem delu stene namreč ne gre za nobeno polico, pač pa zgolj za naloženo “izravnavo” v steni. Tu ujamemo navezo pred nama, in ker ta že vpenja kline, si predstavljamo, da smo v pravi smeri. Ja nič, potrebno je počakati – notri prinesemo zajtrk in si privoščimo sendviče. Pogled navzdol je sicer kar divji, saj smo slabo polovico stene preplezali nenavezani. Ker smo trije, tukaj vlečemo slamice, saj določimo, da bo vsak naprej plezal 5 raztežajev – taktiziranja je veliko, saj vsak želi dobiti prvo tretjino smeri, ki je najlažja :). Srečni dobitnik je Miha, sam “fašem” drugi del smeri, Matevž pa zadnje raztežaje.

Miha zapleza po podrti rampi za predhodno navezo, in o prvih, “lažjih” raztežajih bom rekel takole – orientacijsko so sigurno daleč najtežji del smeri (ker nimaš nobene vodilne razčlembe), stena je izredno pokonci, varovanja pa je relativno malo, tako da s pridom vtikamo metulje (namensko smo jih tokrat vzeli 7, kar se je izkazalo za modro odločitev, saj kar padajo v skalo!). Kar vesel sem, da sem drugi v navezi, pa čeprav plezamo III-ke in IV-ke. No, Miha vseeno suvereno spleza raztežaje naprej, in po zadnjem raztežaju se mu začne smejati, saj ve, da bo do konca stene samo še užival :).

Vodstvo prevzamem jaz, in pričaka me še en raztežaj, ki nas že pripelje nekoliko levo spodaj od vstopa v glavno zajedo. Ta in naslednji raztežaj (platke v desno do vstopa v zajedo) sta morda še nekoliko bolj siromašno opremljena, ko pa se zajeda postavi pokonci, se svet povsem spremeni – kar naenkrat se količina klinov v smeri potroji! Ne samo, da je klinov ogromno, štanti (2 klina) se ponavljajo na 5-10m. Vse te raztežaje vodim naprej jaz, in dejansko ne vpenjam vseh klinov (mimogrede, tudi metulji enkratno padajo v zajedo), pa mi vseeno po 40m povečini zmanjka robe in moram urediti sidrišče. Ne morem verjeti, da to pravim, ampak klinov je na trenutke kar preveč.

Vsi strahovi o V+ detajlih mi sicer izginejo, saj je plezarija res lepa, izpostavljenost fantastična (pod seboj imaš luft do podna), pa še smeji se ti, ker veš, da orientacijsko nimaš več kaj faliti. No, izkazalo se je, da smo povečini vlekli 50-60m raztežaje, kar je skrajšalo število raztežajev, in sam v vodstvu izplezam iz zajede, kar pomeni da Matevžu ni preostal noben raztežaj za plezanje v vodstvu. Pa se fant ni preveč sekiral :). V izstopnem kaminu že pred oknom se svet izdatno položi, in strinjamo se, da je čas, da se razvežemo. Plezarija do okna in zadnje metre do vrha poteka v vse bolj naraščajočih nasmehih, saj smo splezali eno od smeri, pred katero so se nam nekaj let “tresle hlače” :).

Ker smo po internetu brali od “izredne žeje”, smo se v bivaku pripravili in na turo vzeli 1.5-2.5L pijače na osebo, tako da smo na vrhu še dobro nahidrirani, in tudi sendvič zlahka poplaknemo. Sestop skozi Kačji graben pa ne bi rad preveč opisoval, saj je enostavno oduren – zgornja melišča so še super, ko pa prav kmalu trčiš v gozd, postane soparno, tla pa vsa razmočena, da vsaka skala drsi in je potrebno biti res previden. Že blizu Krnice ujamemo predhodno navezo, in odkrijemo da smo znanci. To nam nepričakovano reši še siten štop nazaj v Martuljek, tako da se nam je res vse poklopilo tako, kot se mora.

Nazaj doma smo, seveda po klasični analizi ture v Firerju, ob relativno normalni 8 uri, in za zaključek mene čaka še koncert Bajage!

Seveda vzemite moj zapis z rezervo, ampak smer me je v večih vidikih presenetila:
– skala ni vrhunska (je povsem solidna, ampak niso pa to neke Šite),
– smer ima res zlovešč sloves, ampak kondicijsko bi bila primerljiva kaki Skalaški v Triglavu (enak delež plezaš nenavezan, edinole nekaj petic več ima),
– meni se je zdel daleč najtežji srednji del stene, kjer moraš orientacijsko zadeti smer, zajeda pa je uživaška, pa nič pretežka (seveda, če si domač v peticah),
– če te kaj izžeja je to kvečjemu siten in soparen sestop.

Galerija slik