Potovanje na Škotsko

Škotska?? Plezat? Pozimi? A tam imajo kakšne gore? To je nekako odgovor, ki sem ga največkrat prejel iz kroga ne-alpinističnih znancev. Večino ljudi ima Škotsko za tisti deževni sever Anglije, kjer delajo dober viski, nosijo kilte, tisti, ki pa so nekoliko bolj domači v turističnih vodah pa morda poznajo še pošast Nessie in romantične gradove.

IMG_3845.jpg IMG_3822.jpg

Da odgovorim na prvotno vprašanje: ja, na Škotskem imajo hribe. Gromozansko število hribov, ki sicer ne dosežejo zavidljive višine (Ben Nevis, najvišji hrib Britanskega otočja, meri v višino skromnih 1344m), ponudijo pa navkljub temu strmo plezanje v zimskih smereh, ki ga pogosto spremlja izredno slabo vreme (veter, sneg, dež, oblaki). Temu botruje zanimiva geološka in geografska kombinacija – škotsko hribovje je namreč sestavljeno iz starodavnega granita, ki ne prepušča vode; tako si lahko predstavljate, da po obilnem otoškem deževju iz skalnih pečin voda kar mezi. K temu dodaj ščepec sibirske zime ter silovite vetrove, ki pridrvijo iznad Atlantika, in rezultat so odlične zimske razmere, kjer se v praktično popolni vertikali na skalo napopajo debele (in tudi tanke!) količine ledu in snega.

IMG_3847.jpg

Škotsko zimsko plezanje (angl. Scottish winter climbing) je tako med plezalci že dodobra razširjen pojem, ki se je spremenil v nekakšen globalni fenomen. Plezalci z vsega sveta rinejo pozimi na ta zapuščeni konec Velike Britanije v iskanju razmer, ki so pogosto boljše kot v drugih evropskih regijah (Norveška, Alpe), po drugi strani pa moraš v zakup zato pogosto vzeti res nečloveške vremenske razmere. Ne pozabimo še na očarljive otoške pube za večerne ure z lokalno ponudbo hmeljnatih napitkov – dogodivščina je pač zagotovljena!

IMG_3856.jpg

Naša pot se je začela praktično sredi noči, ko smo začeli z vožnjo proti Benetkam. Od tam nas je easyJet dostavil v nič kaj dobrodošlo škotsko jutro v Edinburghu. Tam nas je že na letališču pričakal Callum, nasmejan Škot zrelih let, ki sem ga le pol leta poprej povsem po naključju spoznal v Sloveniji. Takoj, ko prevzamemo rentacar, odigramo partijo Tetrisa, saj moramo v sicer kar prostoren terenec nabasati 4 prasice in 5 ljudi. Ker je Miloš rezerviral rentacar, mu pripada čast, da se spopade z levim voznim pasom ki mu sprva povzroča kar nekaj preglavic, ko pa zapustimo mestni obroč in prispemo na bolj umirjene podeželske ceste, pa se kmalu povsem udomači. Callum nas usmerja preko zložne, gričevnate pokrajine, kjer navkljub koncu februarja vse naokrog v nas zrejo trume ovac. Tudi tukaj je zima bolj klavrna, saj o snegu ni ne duha ne sluha.

IMG_3862.jpg IMG_3859.jpg

Po nekajurni vožnji (ter kofetu ob poti) se naše želje le uslišijo, in kar naenkrat se vsenaokrog nas pokrajina spremeni – počasi izginejo travnate kmetijske površine, namesto njih pa se precej znenada začenjajo vzpenjati bolj in bolj strmi hribi, medtem ko nam Callum vneto razlaga imena vseh okoliških vrhov. Ni dolgo, da uzremo prvi sneg, in kmalu za tem naš prvi “Munro” – hrib, ki sega v višino zavidljivih 3000 čevljev (ali po naše, skromnih 914m). Takih vrhov je na Škotskem 282, njihovo zbiranje pa je prestižen cilj mnogih gornikov (nekako tako kot pri nas zbiranje dvatisočakov). Zdi se, kot da smo se v trenutku znašli v centru škotskega višavja. Ledeniška dolina Glencoe je eden izmed draguljev Škotske: gre za čudovit glen (gaelsko ime za ledeniško dolino), ki ga na obeh straneh obkrožajo strmi zasneženi vršaci. Vstop v dolino na levi strani straži v sneg odet Buachaille Etive Mòr – veliki pastir – sledijo pa mu trije grebeni – tri sestre (angl. Three Sisters) – ki se stikajo v markantnem, navkljub skromni višini alpskem vršacu po imenu Bidean nam Bian. Na desni strani pa v nas zrejo številni vrhovi grebena Aonach Eagach, obsijani s soncem.

Posebna imena (gaelščina je star keltski jezik, ki je na Škotskem še vedno v uporabi, čeprav njegova uporaba drastično upada), srednjeveške zgodbe in legende (nrp. ta o pokolu vseh članov klana MacDonald prav v dolini Glencoe), samotne ceste ter širna, razgibana in od vremena utrujena pokrajina so dejavniki, ki naredijo Škotsko privlačno in drugačno od tega, kar smo navajeni v domačih logih.

Na koncu doline nam Callum s prstom pokaže na gostilno – Clachaig Inn – in hudomušno pripomni, da se nahaja točno na koncu steze, ki se spušča z grebena Aonach Eagach. Ker so vsi plezalci po dolgem grebenskem prečenju žejni, je pub nekakšno lokalno zbirališče plezalcev, nekako tako kot številne postojanke po našem gorskem svetu :). Tu na Škotskem je to sicer prava redkost, saj koč v hribih ni (z izjemo koče pod severno steno Ben Nevisa, pa še ta je neoskrbovana).

IMG_3872.jpg IMG_3867.jpg

Ko nazadnje zapustimo gorsko kuliso Glencoe-a, nas pričaka pogled na morje – sledimo državni cesti, ki se vije ob zalivu Loch Linnhe in je bojda popularno pribežališče windsurferjev, in po kakih 15 minutah se znajdemo v Fort Williamu. Fort William je nekakšna “outdoor” prestolnica Velike Britanije, saj je prijetno mestece locirano direktno pod Ben Nevisom. Tu se konča znameniti treking West Highland Way, tu je dostop pod severno steno Ben Nevisa, tu imajo že lepo število let finale svetovnega pokala v downhill kolesarjenju, … Za razliko od drugih outdoor prestolnic (npr. Chamonix, Zermatt, …) pa tukaj ni čutiti pretirane gužve (no, ali pa smo pač bili tam izven poletne sezone). V mestecu se nahaja nekaj outdoor trgovin, nekaj pubov in info točka, turista pa nismo v času našega bivanja srečali prav nobenega! V primerjavi s Chamonixjem manj ljudi hodi naokrog v najnovejših tehničnih hardshellih, vendar lahko po srečanju z škotsko zimo gladko pristavim, da imajo mnogo boljši razlog za nošnjo le-teh kot njihovi mondeni kolegi v Franciji.

IMG_3878.jpg

Callum nam pokaže naš lodge, kjer bomo stanovali, nato pa nas popelje še na razgledno točko, od koder se dobro vidi severna stena Ben Nevisa. Vreme se iz minute v minuto izboljšuje in vsi smo navdušeni, ko zagledamo sloviti “Ben”, pa čeprav tako od daleč. Plan je jasen: obetata se 2 lepa dneva, in jutri gremo v Ben Nevis! Callum se mora na tem mestu žal posloviti, saj lovi vlak nazaj v Glasgow, mi pa se odpravimo še v supermarket, kjer nabavimo velik del hrane za sledeči teden. Preseneti nas predvsem, da je hrana tako draga kot doma, tako da si pravzaprav kar privoščimo in niti ne gledamo na vsak cent.

IMG_3880.jpg

V našem lodgu v vasici Roy Bridge ni nobene gužve, tako da vsak od nas dobi svojo “sobico”, in že zelo zgodaj zvečer nas vse odreže kot keks, saj smo imeli dolg in naporen dan. Jutri pa – Ben Nevis!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja