Če človek pogleda relief Ben Nevisa s satelita, mu takoj v oči padejo številni koluarji oz. grape, ki jih obkrožajo strme stene. Podoben občutek imaš, ko stojiš pod samo steno – neštete grape, vmes pa množica mešanih smeri, vse to ima med našimi stenami morda še najboljši približek v Begunjščici, le da je v igri granit. Za drugi dan, nedeljo, našega obiska Škotske, smo se zopet odločili za Ben Nevis. Ko je napovedano jasno vreme z vetrom 20mph (to je za Škotsko zelo malo – primerljivo, če bi bilo pri nas brezvetrje), pač greš v največjo in najbolj znano steno naokrog.
Smer, ki smo jo določili za drugi dan, je ravno tako znana klasika Bena. Kot omenjeno zgoraj, se v severni steni Bena nizajo številne grape, ki so jih otočani kar nekoliko brez domišljije poimenovali po zaporednih številkah – tako se od leve proti desni nizajo Minus Three Gully (-3), Minus Two Gully (-2), Minus One Gully (-1), Zero Gully (0), Point Five Gully (0.5), Number 1 Gully, Number 2 Gully, Number 3 Gully, Number 4 Gully, … Izbrali smo Point Five Gully (V, 5), legendarno smer, ki jo vsaj v našem vodničku poimenujejo kar “most famous ice gully in the world”. Angleži so bili v zimskem plezanju kar nekaj let pred ostalo celinsko Evropo, in omenjeni ledni koluar je bil splezan že leta 1959, prvopristopniki pa so potrebovali 40 ur in kar nekaj 100m fiksnih vrvi, ki so jih med bivakiranjem puščali v steni.
Zopet budilke nastavimo na zgodnjo 4. uro zjutraj, saj si želimo v tako znani smeri biti prvi – ledni koluar pač ni modro plezati kot druga naveza. Matjaž se ta dan ne počuti najbolje, tako da z Milošem in Janezom sami oddrvimo proti Benu. Dostop mine brez posebnosti; znova občudujemo spokojno okolico, in v umirjenem tempu se kmalu znajdemo na snežiščih, ki se čez 100-200m končajo ob vstopu v Point Five Gully. Pogled navzgor nam pričara nasmeh na obraze, saj pred nami ni nobenega! Malo gaženja, in kot bi trenil smo na vstopu v smer!
Janezu pripade prvi del smeri, in z Nomici se radostno zapodi v pokončen led prvega raztežaja. Samo smeji se mu, ko pika po idealnem snego-ledu navzgor, in po nekaj lednih vijakih nama z Milošem izgine iz obzorja. Še nekaj trenutkov kobecava na mestu (je precej mraz), nakar od zgoraj zaslišiva oster krik “varujem”. Led je res fenomenalen, in skoraj vsak zamah s cepinom in brca z derezami prime v prvem poizkusu, tako da sva en-dva-tri na štantu pri Janezu. Drugi in tretji raztežaj sta res pravi poslastici, saj imaš ponekod za plezanje le pol metra širok kamin, vendar je vse naokrog led, tako da v razkoračni tehniki skoraj popolno vertikalo splezaš, brez da bi te zares utrudilo. Janezu se kar smeji, ko v vodstvu vrta in zatika jebice za granit.
Po prvih treh raztežajih se naklonina nekoliko uleže, še vedno pa je dovolj strmo, da ostanemo navezani. Vodstvo prevzame Miloš, in po trdem snegu potegne naprej tri raztežaje. Bali smo se, da bo varovanje v res trdem snegu problematično, pa je potrebno samo skopati 10cm snega, pa dosežeš led, kjer mirne vesti navrtaš sidrišče! Meni tako pripadeta zadnje dva raztežaja, ki se zaključita na robu stene. Sledi predhodnikov od prejšnjih dni vodijo proti desni, vendar se odločim, da izplezam kar naravnost navzgor, kar ima za posledico nekaj zabavnih gibov, ko se vsi trije kobacamo čez zmehčano opast na vršni plato.
Na vrhu smo zadovoljni, kot že dolgo ne – še ena klasika Bena je v rokavu, in smer je res izpolnila vsa pričakovanja, ki smo jih imeli. Taki trenutki so res redki – ko v odlični družbi splezaš res lepo smer, pa še vedno ostane dovolj časa, da v sončnem vremenu sestopiš v dolino in greš v pristni škotski pub še na per :).
Galerija slik
