V tišini hodimo po lično urejeni stezici proti vznožju severne stene Ben Nevisa. Naše ritmično dihanje sem in tja prekine le kakšna opazka in še nekoliko zaspan vzdih navdušenja. Spodnji del poti se namreč vije skozi pravi kaledonski pragozd, ki je tako neverjetno drugačen od slovenskih gozdov, da se za vsakim ovinkom čudimo in gledamo naokrog. Vidi se, da je podnebje vlažno, saj mah obrašča starodavna drevesa na vse strani, pot pa je navkljub suhemu vremenu dodobra navlažena. Po slabi uri hoje po gozdu kar naenkrat pred nami zazija odprt svet, in znajdemo se v (poleti verjetno močvirnatem) odprtem svetu, ki se počasi vzpenja proti severni steni Ben Nevisa. Prvič ozremo tudi Ben – tako od blizu se vsakemu od nas zaiskrijo oči, saj je severna stena zasnežena kot gromozanska poročna torta.
Stati tam – v jutranjem hladu, ko se počasi dela dan, medtem, ko vzhod straži Ben Nevis, na jugu pa se lesketajo Atlantski ocean in luči mesteca Fort William – je bila vsekakor najlepša dobrodošlica za Škotsko, ki bi si jo lahko želeli. Mine še pol ure, in znajdemo se pri eni in edini hribovski koči na Škotskem, kjer se prvič srečamo z lokalci. Vikend in neverjetno lepo vreme je v stene privabilo številno množico plezalcev, in za že narejenimi stopinjami se usmerimo proti našemu današnjemu cilju – grebenu Tower ridge (IV, 3 scottish, 800m). Gre za ultraklasiko Ben Nevisa, čudovit snežni greben, ki nam bo, upamo, ponudil vpogled v severno steno in uvodno turo območja. Ker imajo Škoti svoj sistem ocenjevanja smeri (glej okvirček), nas ravno tako zanima, kakšne so ocene, in do kam smo zmožni plezati.
Škoti imajo svoj sistem ocenjevanja zimskih smeri – ocena je sestavljena iz dveh delov, prvi del, zapisan z rimsko številko, predstavlja celotno zahtevnost ture (kar vključuje možnosti varovanja, možnosti umika iz smeri, dolžina ture, odročnost ipd.), medtem ko drugi del, zapisan z arabsko številko, predstavlja tehnično najtežji del smeri. Škotska ocena IV, 3 torej pomeni relativno resno, dolgo turo, ki pa tehnično nima nobenega posebno zahtevnega odseka.
Ravno, ko se dela dan in sonce oblizne severovzhodni greben Bena, se znajdemo na izravnavi pod vstopom na greben, in čas je, da se opremimo. Odločimo se, da bomo poizkusili čimveč grebena splezati kar nenavezani, tako da vrvi pustimo v rukzaku, in radostno se zapodimo vstopni grapi naproti. Že takoj nas pričaka odlično predelan sneg in nam da slutiti, da bomo cel dan plezali v idealnih razmerah. Hitro dosežemo “sedelce” po imenu Douglas gap, in od tam naprej je ključ do grebena skalni kaminček, kjer se prvič srečamo še z drugo značilnostjo škotskega plezanja – mešanim plezanjem po skali. No, kaminčen ni težaven, in vsi ga brez problema splezamo. Ko se znajdemo na grebenu, pred seboj zagledamo celo množico ljudi, in ker smo nenavezani, jih v lepem vzpenjanju po zasneženem grebenu hitro ujamemo. Greben na trenutke presekajo skalni skoki, kjer je le ena lahka pot navzgor, in tam se prvič znajdemo v “prometnem zamašku”, saj moramo počakati na dve precej počasni navezi lokalcev, da splezajo čez detajl. Vidi se, da greben hodi plezat veliko neizkušenih navez, saj gre za nekakšno “Slovensko smer” za Škote. No, po detajlu se zopet razvežemo, in zopet sledi res lepo grebensko plezanje, dokler ne dosežemo zadnjega dela grebena.
Pod velikim skalnim stolpom se zopet navežemo, in sprva nas pričaka izpostavljena prečka v levo, nakar sledi še en raztežaj plezanja v odličnem snegu do vrha stolpa. Pred nami nato zazija Tower Gap – škrbina v grebenu, kjer moraš cca. 2 metra splezati navzdol in nato nazaj navzgor. Z Milošem se povarujeva le še toliko, da sva čez škrbino, nato pa pospraviva vrv in oddrviva navzgor. Prihod na vršni plato Ben Nevisa je posebno doživetje – v strmem pikanju po trdem snegu zapičiš cepina, in kar naenkrat se pred teboj pokaže kot nogometno igrišče velik plato, v ozadju pa se lesketa Atlantski ocean. Gre za res zanimivo izkušnjo, ki je v naših gorah ne moreš doživeti, in ki smo jo v prihodnjih dneh še večkrat doživeli.
Veselje je nepopisno – prva smer je bila res lepotica, in ko za nama priplezata še Matjaž in Janez, se vsem smeji do ušes. Na vrhu Ben Nevisa je gužva, vendar je večino ljudi prišlo po normalni “turistični” poti, ki pa v zimskih razmerah ravno tako zahteva uporabo derez in cepina. Na vrhu pomalicamo in nekaj časa uživamo v razgledih, nato pa sledi spust po “turistični” poti nazaj proti dolini. Zadnji del, kjer moramo ujeti jutranjo pot, nas popelje čez drn in strn in močvirnato zemljo, vendar je vse to del izkušnje! Pri avtu smo tako ob 4. popoldan, in prešerno se zapeljemo nazaj v kočo na večerjo. Ob pivu zvečer nato le določimo cilj za drugi dan, nato pa že med 9. in 10. uro zvečer vse vzame utrujenost. Pustolovščina se je začela!!
Galerija slik
