Na Škotskem je zima! Ti šment, zopet je napovedano slabo vreme… Kam iti na ta prečudovit vetroven in deževen petek? Celotna ekipa počuti ravno dovolj pustolovsko, da se odločimo zamenjati stalno lokacijo (okolica Fort Williama) in iti pogleda dlje proti vzhodu, v pogorje Cairngorms. Pogorje Cairngorms slovi po divjem vetru, relativno varnem dostopu ter kratkem, a zelo intenzivnem kombiniranem plezanju v veliki naklonini. Smeri redko presegajo 100m, 120m, vendar so strme in začinjene. Sliši se enkratna izbira za vetrovno in oblačno vreme. Tokrat nas zgodnja ura ne prepriča, in šele med 6. in 7. uro zjutraj se napokamo v avto in oddrvimo novim izzivom naproti.
Problem je, da so Cairngorms od naše lokacije oddaljeni cca. 2 uri vožnje. Po lokalnih škotskih cestah, kjer se res počutiš, kot da bi se znašel 100 let nazaj v preteklosti, nazadnje le prispemo do širše magistralke, ki nas pripelje v škotsko smučarsko “središče”, Aviemore. Avto parkiramo na velikem parkirišču, ki je sicer vstopna točka za največje škotsko smučišče, Cairngorm Mountain Ski Resort. Če imate v Sloveniji občutek, da v smučarskih centrih krepko zaostajamo za Avstrijo in Italijo, nikar ne priti na Škotsko! Njihov največji center je namreč po velikosti primerljiv s kakim Starim Vrhom pri nas, pa še to – pozor – brez ene same sedežnice!
Odločimo se, da obiščemo sektor Coire an’t Sneachda, ki ima tako komplicirano ime, da ga ne zna izgovoriti niti večina lokalnih plezalcev. Glede na vreme in petek računamo, da v sektorju ne bo pretirane gužve. Bolj se ne bi mogli motiti! Nekako tako kot pri nas na sončno nedeljo v Črnem Kalu, se tukaj znajdemo v gneči cca. 50 plezalcev, ki strumno gazi proti 1 uro oddaljenemu sektorju. V vidljivosti 10m in orkanskem vetru! Po svoje smo sicer kar veseli, saj bi sami v tej vidljivosti izredno težko našli izbran sektor.
Nekako tako kot pri nas na sončno nedeljo v Črnem Kalu, se tukaj znajdemo v gneči cca. 50 plezalcev, ki strumno gazi proti 1 uro oddaljenemu sektorju. V vidljivosti 10m in orkanskem vetru!
Kar naenkrat se oblaki nekoliko razkadijo in vsenaokrog nas uzremo 100m stene, ki nas obkrožajo s 3 strani. Prispeli smo do sektorja! Plezalci, ki so nas prehiteli med dostopom, se že drenjajo na vstope v popularne smeri, in tako nam ne preostane drugega, da se hitro opremimo ter zapodimo v “čakalno vrsto”. Z Milošem si izbereva smer Broken Gully, in stojišče si urediva v strmem snegu za navezo pred nama. Janez in Matjaž si modro izbereta grapo levo od naju, ki izgleda manj zasedena. Z Milošem naju kaj kmalu začne zebsti, saj je naveza pred nama izredno počasna. Res je, da so razmere obupne – pršni plazovi in sneg leti tako od zgoraj kot od spodaj, in za nameščanje varovanja je potrebno odkopati skalo, preden lahko vanjo karkoli zatakneš. Pa se nama vseeno zdi, da lokalci plezajo prav po polžje! Po kakih 20 minutah čakanja se nama prvi raztežaj le sprosti, in končno lahko v pravih scottish razmerah zaplezam navzgor. Ker je predhodnik že izkopal mesta za varovanje, sem na prvem sidrišču mnogo hitreje od njega, in tam se začnejo prave muke. Ne le, da naveza pred nama v drugem raztežaju “muti” (tip v vodstvu se 10 minut ni premaknil z istega mesta), z desne strani prihajata v smer še 2 navezi.
V meni počasi vre, in ko Miloš nasmejano pripleza do mene, češ, končno plezava, mu klavrno razložim situacijo in povem, da se mi ne da več čakati. Nič, na sosednji skali zatakneva prusik in se spustiva po vrvi nazaj na vstop. Ko potegneva vrv in pogledava navzgor, je naveza pred nama še vedno na istem mestu, kjer je bila, in to še potrdi najino odločitev, da sva sestopila. Ravno, ko zapustiva vstop v smer, mimo navzdol priplezata Janez in Matjaž, in toplo priporočita sosednjo grapo. Ja nič, z Milošem se kar malo ihtavo zapodiva v strm sneg, in grapa res postreže s prijetno strmino, pravim škripavcem, ter ozkim lednim kaminom pod vrhom. Na vrhu v res orkanskem vetru, ki ti slepi oči, počakava še Matjaža in Janeza, ki splezata še sosednjo grapo, in družno sestopimo nazaj do opreme, ter naprej proti parkirišču, kjer se sneg postopno spreminja v dež.
Naslednji dan se odločimo iti pogledat še Creag Meagaidh – veliko ostenje, ki se nahaja izredno blizu našega prenočišča. 20 minut vožnje in 2 uri hoje kasneje zremo v gromozansko, 400-500m visoko in izredno široko steno, in v njej iščemo ledne linije, ki so tako jasno vidne v vodničku. Za razliko od le-tega je v steni ogromna količina snega, in le slutimo lahko, kje pod snegom se skriva led. Že mehak sneg na dostopu nam ni vlival preveč zaupanja, in ko vidimo, da dva predhodnika obračata pod smerjo v osrednjem delu stene, se odločimo za tenak snežni jezik v levem delu stene. Že ko gazimo na vstop, nam ni najbolj všeč, na vstopu v smer pa takoj obrnemo, saj nas pričaka debel, visok snežen stožec popolnoma nepredelanega snega. Tudi, če bi se skopali čezenj, nas še bolj skrbi dostop, ki bi moral potekati po eni izmed dveh izrazitih grap v ostenju, ki delujeta precej plazoviti.
Ambient je sicer mogočen – stena Creag Meagaidh je primerljiva z Ben Nevisom, in v dobrih razmerah mora nuditi res konkretno, dolgo kombinirano plezanje. Tudi poleti mora biti kraj posrečen, saj se pod steno nahaja simpatično jezerce. No, da dan ne bi šel povsem v nič, se v levem, položenjšem delu “hriba” še nekaj časa vzpenjamo, vendar dobrih razmer nikjer ne najdemo, in ne preostane nam drugega, kot da obrnemo in sestopimo nazaj do 2 uri oddaljenega avta. Creag Meagaidh, srčno upam, da se ob naslednjem obisku pobliže spoznamo s tvojo steno!
Galerija slik
