Po dnevu res obupnega vremena se nam zopet nasmehne sreča – za četrtek vremenoslovci ponovno obetajo lepše vreme. Ker je nametalo nekaj novega snega, si nismo čisto na jasnem, kam bi ta dan zaradi vprašljivih razmer šli – dokler Miloš ne predlaga grebena Aonach Eagach, ki mu ga je nekaj dni poprej na vrhu Ben Nevisa toplo priporočil poljski sonarodnjak iz Edinburgha. Grebena je za dobrih 5 kilometrov, dviga pa se direktno nad magistralno cesto, ki teče skozi Glen Coe. Takoj smo vsi zagreti, saj se nam je ledeniška dolina Glen Coe ob prihodu na Škotsko s svojo lepoto res vtisnila v spomin!
Vožnja nam tokrat vzame nekoliko dlje – dobre pol ure – in ravno, ko se začne daniti, parkiramo avto na parkirišču v sredini ledeniške dolinice, in pričnemo z vzponom. Med vzpenjanjem po razmočeni travi na nasprotni strani občudujemo čudovite razglede na Bidean nam Bian – enega izmed okoliških Munrojev – ki v jutranji svetlobi (alpenglow) izgleda kot pravi Alpski lepotec. Po kake pol ure hoje naprej spustimo dva lokalca, in večino dneva nam v mehkem snegu gazita naprej (dokler jih proti koncu grebena ne prehitimo, ker se v zahtevnejšem terenu gibata zelo počasi).
Kmalu dosežemo prvi vrh grebena, in ker pot naprej izgleda bolj zahtevna, se napravimo v plezalno opremo. Ko nadaljujemo z grebenom, nas takoj presenetita dva zoprna sestopa – sicer bi se cel greben dalo splezati tudi navzdol, vendar so razmere neugodne: skala, čez pa 30cm mehkega snega – tako da je spust po vrvi povsem logična odločitev. Greben nato zopet postane lažji, in vsem igra srce, ko se naokrog v sončnem vremenu lesketajo beli vršaci, daleč pred nami pa vidimo Atlantski ocean. Ni kaj, dolina Glen Coe je pozimi res lepotica!
Nekje na sredini grebena postane plezanje zopet bolj zahtevno, in gre za najlepši del ture – na severnih straneh nam uspe najti še nekaj škripavčka, po drugih straneh pa poplezavamo v prijetnem, ne pretežkem miks plezanju. Nekje tukaj prehitimo naša lokalna sotrpina, saj se v težjem terenu gibljeta res počasi. Še spust po vrvi, in čaka nas vzpon na zadnji Munro v grebenu, ki ga dosežemo v vedno slabšem vremenu. Na srečo le-to zdrži toliko časa, da po vedno bolj razmočeni in blatni poti sestopimo nazaj v dolino. Kaj pa zdaj? Ja, štop pa upanje, da nam bo kdo ustavil. Sreča je na naši strani, saj se nas po nekaj minutah usmilita ameriška turista v avtodomu, ki Miloša zategneta nazaj do avta, in kot bi trenil je mimo še en dan čudovite Škotske. Upam, da slike povedo več – dan je bil res enkraten, sploh za dane snežne (ne)razmere.
Galerija slik
