Za poletje 2016 sva z Markotom določila preprost cilj: dvotedenski oddih s skalnim plezanjem nekje v Evropskih Alpah, pač tam, kjer bo najlepše vreme. Najina pot se začne že v petek zvečer, ko v Kranjskih supermarketih nakupiva večino potrebne krme (in pijače!) za dva tedna. V soboto nama tako ne preostane drugega, kot da z vso potrebno robo napokava mojega karavana, in se usmeriva proti prvemu cilju naproti. Kam pa greva?
To vprašanje pravzaprav ni bilo tako trivialno, saj je vremenska napoved za Centralne Alpe povsod kazala precej slabo. Nazadnje se precej spontano odločiva za Magic Wood (ker sva imela vodniček, pa predvsem ker je pač Magic Wood…), z bolderji bogat gozd v bližini doline Ausserferrere. Po soparni vožnji po sončni Padski nižini se usmeriva proti Švici, kjer se vse bolj kopičijo deževni oblaki. Pa si rečeva hej, sej so bolderji, bova šla pa v kak previs pa bo. No, te upi se gladko razblinijo, ko se prav na parkirišču pred Magic Woodom ulije kot bi bil sodni dan. Medtem, ko v avtu žvečiva konzerve s tuno morava sprejeti odločitev, da plezala v sledečih dneh verjetno ne bova.
Ker je plezalski kemp pred vstopom v Magic Wood poln, se zapeljeva po dolini kakih 15 km nižje do mesteca Thusis, kjer najdeva velik kemp. Naslednje jutro ni z vremenom nič bolje, a se vseeno odločiva, da greva pogledat, kaj se dogaja v Magic Woodu. Že na vhodu v kamp nama je jasno, da ima danes večina bolderašev rest day, saj je naokrog vse mokro, po kempu pa kar mrgoli plezalcev, ki zajtrkujejo/igrajo kitaro/umivajo zobe/čilirajo/… Vseeno narediva kar zajeten sprehod po območju in si ogledava večji del sektorjev, pri čemer seveda ne smejo manjkati zgodovinske linije kot so Riverbed (8b), Never Ending Story (8b+), …
Vremenska napoved žal v regiji ne obeta izboljšanja, zato s kar nekoliko dolgimi nosovi zapustiva čarobni gozd in se odpraviva naprej proti zahodu. V izposojenem vodničku prebereva, da je v okolici prelaza Grimsel (Grimselpass) cel kup večraztežajnih smeri v granitu, tako da je najina naslednja destinacija prav po hitrem postopku določena =). Po kaki uri vožnje po dolini se začneva čez številne prelaze vzpenjati v osrčje Švice, v mogočni svet Centralnih Alp (tam, kjer se Italija najbolj zažre na sever v Švico). Z vsakim prevoženim kilometrom se vremensko stanje izboljšuje, in ko se oblaki razkadijo dovolj, da vidiva hribe okrog sebe nama je takoj jasno, da sva se pravilno odločila. Vsak ovinek ponuja fantastične razglede, in nekje pri Andermattu se obadva strinjava, da bo sem še treba priti!
No, če naju je kateri prelaz pustil brez besed, je bil to zagotovo Grimselpass – na vrhu ga krasita 2 akumulacijski jezeri, vklesani v mogočen granit, ki je tu naokrog žolto zeleno-rjave barve. Ko se spuščava s prelaza navzdol proti severu proti najinemu kempu, ne moreva nehati strmeti v številčne granitne stene, ki naju obdajajo. Bil sem že večkrat v Centralnih Alpah, pa takih sten še nisem videl! V obiskovalca tako bolščijo megalomanske plošče, v katere bi se radostno zapodil kar v supergah, pa zajede in poči, ki ne bi bile v sram niti slovitim Ameriškim sestricam. Nižje v dolini ne manjka niti čudovit hrib iz gnajsa, na katerega sva splezala čez nekaj dni.
Počutila sva se, kot da sva našla točno tisto, kar sva v Švici iskala – in Grimselpass je tako postal najin dom za naslednjih 5 dni.
Galerija slik
