Za najino prvo smer na prelazu Grimselpass sva z Maretom izbrala verjetno najlažjo smer v vodničku, Foxie (5c, A0). “Ker sva neuplezana v granitu”, sva si rekla. Smer poteka v relativno položnih ploščah po perfektnem granitu, in ker sva se že dan prej sprehodila do pod stene, sva takoj našla vstop. Kako uro kasneje sva se že zadovoljna smejala na vrhu smeri in uživala v čudovitih razgledih na okoliš. Pa vendar je vsaj meni v ustih ostal nekoliko grenak priokus – smer je resnično narejena za začetnike, saj imaš ob idealni poki za metulje navrtane svedrovce na 3-4 metre. Seveda precejšen del smeri poteka po platah, kjer so edina možnost varovanja svedrovci, vendar so plate tako položne, da bi bilo popolnoma sprejemljivo, če bi tam moral narediti nekaj runouta.
Sicer pa ne bom preveč razpredal – v okolici Grimselpassa je dovolj fenomenalnih, precej težjih smeri, ki so morda tudi nekoliko bolj hribovsko navrtane, samo jajc nisva imela, da bi se jih lotila. Izmed le-teh bi izpostavil predvsem sektor Eldorado, ki sva si ga šla ogledat še isto popoldne. Do sektorja je debelo uro dostopa, in že na poti se ti začenja počasi svetlikati, odkod sektorju tako ime. Ob umetno nastalem akumulacijskem jezeru sva v vse bolj oblačnem vremenu hodila proti zatrepu ledeniške doline, ki se konča pod strmimi stenami Lauteraarhorna (4042m). Desno nad nama so se z vsakim korakom razprostirale bolj vabeče graninte plošče, in ko je pot naredila ovinek, sva kar obnemela – direktno nad nama se je namreč znašla 300m visoka, zajed, poklin in plošč polna stena Eldorada.
Pod steno si privoščiva malico, in si v miru ogledava vse linije, ki so v njej. Lep del smeri sta navrtala brata Remy – predvsem smer Motorhead (6a+) je bojda velika poslastica z lepo kombinacijo poči in plošč! Žal se dan bliža k koncu, in mrzel veter (stena je na 2200m) naju hitro prisili, da se odpraviva nazaj proti prelazu.
Drugi dan se odločiva naskočiti Mittagfluh, markantno steno iz gnajsa nekoliko nižje v dolini. Zjutraj sva zelo ležerna, tako da se po obilnem zajtrku, vožnji ter slabi uri dostopa šele ob 12h znajdeva pod steno. V steni se drenja kar nekaj navez, vendar je v najini smeri, Sudkante (5a, 350m), na srečo le ena naveza. Mare se že napravi v pas in začne nase obešati robo, meni pa nekaj manjka – ja fak, v avtu sem pozabil plezalni pas! Ne preostane mi nič drugega, kot da pustim robo pod steno, odtečem nazaj do avta po pas, ter se zapodim nazaj v breg. Relativno hitro se, ves zadihan in premočen, znajdem nazaj pri Maretu, ki je vmes v miru pokadil nekaj čikov in bolj kot ne užival v razgledih.
Kot pove ime smeri, je le-ta obrnjena na jug, in to dejstvo sva tekom plezanja občutila na lastni koži, saj je blo vroče za znoret. Seveda je k temu pripomogel tudi frikovski štart šele nekaj čez 13. uro popoldne :). Sicer pa je smer ponudila zelo lepo plezarijo po kompaktni skali (v vodničku sicer avtorji omenjajo, da je sem in tja skala krš, ampak kot ponavadi očitno še niso bili v Sloveniji). Plezava hitro, in 10 raztežajev kasneje se znajdeva na vrhu stene.
Sestop je lepotna napaka smeri, saj abzajlava nazaj dol po smeri; vroče popoldanske sonce naju kuri, kot da bi bila na morju, vodo sva itak že davno spila, nekje v sredini stene pa se nama zatakne še štrik, tako da moram sam še 1x v plezalke, da nama osvobodim vrv. No, od tam gredo abzajli bolj tekoče, in nazadnje se le sesedeva pod steno. Mare končno pride do čikov, jaz pa do cukra, in dan kar naenkrat postane lepši :).
Galerija slik
