Vzhodna grapa v Koštrunovih Špicah

Ob zadnjem obisku Trbiške Krniške Špice smo z Matevžem in Matjažem “uočili” fantastično linijo v JV steni Koštrunovih špic – dolg, z nekaj skoki prekinjen žleb, ki je obetal plezanje vse od koče Corsi pa do samega vrha. Trenutne razmere (mraz, sončna lega, ter malo snega) so ponujale odlične razmere (v “ornk” zimi je žleb namreč nedvomno ena sama plaznica), in z Matjažem nama žleb ni in ni dal miru. Tako sva se v soboto popoldne, navkljub napovedanemu polarnemu mrazu, odpravila koči Corsi naproti. Matjažu uspe pozabiti kar 7 stvari (!!), a se kasneje izkaže, da nobene nujne; življenjsko pomemben rekvizit, vžigalnik, pa na srečo prodajajo tudi na bencinski črpalki.

Po poštenih dveh urah vzpenjanja doseževa kočo Corsi, in kamen se nama odvali od srca, ko ugotoviva, da je zimski bivak odprt. Sicer se že med vzponom odločiva, da bova v primeru zaklenjenega bivaka v le-tega vdrla na skrajno barbarski način s pomočjo cepinov, pa je vseeno fino, da nama tega ni potrebno storiti =). Sibirska zima na nadmorski višini 1874m kmalu pokaže svoje zobe, in s šklepetajočimi zobmi ter zavita v odeje še nekaj ur porabiva, da v Jetboilu topiva sneg za hidracijo. Sneg je tako trd in suh, da ga namečeva kar v bivak, nato pa potrebuje še dodatno “kiparsko” obdelavo s švicarskim nožem, da je primeren za v posodo.

Sicer je bivak zgleden, lepo urejen in poln odej, ki jih pridno namečeva čez spalki, da nama je čez noč vsaj približno toplo. Ko naju po 8 urah pokonci vrže budilka, narediva vse, kar lahko, da čim dlje ostaneva zavita v spalkah. No, ko pogrejeva vodo za v termosko, pofruštkava in 3x pripraviva robo, nimava več izgovorov, in skobacava se v mrzlo jutro. Usmeriva se kar v grapo, ki se začne pod Mojzesovo škrbino in ki poleti služi kot vodni vir za kočo Corsi. Grapa se kmalu zapre, in “balvanski” problemi ter nekaj muhastih slapov naju zabavajo dobro uro, dokler se le ne prebijeva do vznožja žleba.

Ker sem zadnjič naredil nekaj high-res posnetkov celotne stene (to je ta moderni alpinizem…), nama ni težko najti najlažje prehode, in čez skalni skok se radostno zapodiva proti žlebu! Ker vseeno ne veva, kaj naju čaka, imava za pasom čuda plezalne opreme, vendar so razmere tako dobre, da štrik obdrživa kar v rukzaku. Sneg je neverjetno trd od prvega zamaha dalje, in po nekaj lepih prehodih se znajdeva pod velikim skalnim skokom, ki je ključ do osrednjega dela smeri. Na njegovi levi je najšibkejše mesto, in navkljub pomanjkanju dobrih stopov je pomrznjena snežna flika v pomoč, da se skobacava čezenj.

Kmalu se žleb odpre, in na voljo imava 3 variante izstopa. Odločiva se za srednjo grapo, ki naju v imenitnem pikanju pripelje na rob stene; hop, cup, nekaj zamahov čez rob, in znajdeva se skromnih 20m pod predvrhom Koštrunovih špic. Vreme je od jutra naprej nekoliko zabasano, veter pa sredi dopoldneva začne jačati, vendar naju ne odvrne, da ne bi nadaljevala na glavni vrh Koštrunovih špic, ki zahteva nekaj plezanja navzdol in nazaj gor.

Na vrhu je obvezen duckface (baje je to zdej moderno), sicer pa jo kar hitro popihava v kaverno pod vrhom, kjer v relativnem zavetrju na hitro pomalicava. Koštrunove špice so hrib, ki je vsepovsod po vrhu naluknjan z vojaškimi kavernami iz 1. svetovne vojne, ki v takih razmerah nudijo fino zatočišče premraženim hribovcem.

Sestopiva po grebenu nazaj na Mojzesovo škrbino, in eden za drugim se nama odpirajo lepi prehodi, ki poskrbijo, da sva nazaj na travah in soncu brez spustov po vrvi. Temperatura je morala v nekaj urah krepko poskočiti navzgor, saj nama, napravljena kot medveda, hitro zakuha. Pri koči Corsi si v Jetboilu pogrejeva še nekaj doz tekočine, nato pa pot pod noge! Presneto, sestop po cesti navzdol z Viševe planine se pa res vleče…


Galerija slik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja