Potovanje na Senjo

Na daljnem severu Norveške, nekje na pol poti med Lofoti in mestom Tromsø, se iz ledenega severnega morja dviga otok Senja. Drugi največji norveški otok ima skromnih 7000 prebivalcev, in je, tako kot preostali sever Norveške, terra incognita za večji del turistične populacije. Tudi trume avtodomov, ki se vsako leto zgrinjajo proti Nordkappu, v veliki večini ignorirajo ta skriti biser, ki je večkrat opevan kot “Norveška v malem”.

IMG_9316.jpg IMG_9317.jpg IMG_9318.jpg IMG_9319.jpg IMG_9323.jpg IMG_9326.jpg

Za otok sem prvič slišal več let nazaj, ko je po alpinističnih krogih zaokrožila novica o težkem kombiniranem vzponu Ines Papert. Priznana nemška plezalka je pohvalila potencial otoških sten za zimsko plezanje, ter celotno izkušnjo, saj za Senjo ne obstaja noben vodniček, ter izredno malo informacij o smereh. Tako nikoli ne veš, ali si splezal nekaj novega ali ne. Vsak dan vstaneš, s ceste izbereš linijo, in se zapodiš proti njej; bodisi z gaženjem, bodisi na smučkah, ali pa kar s kajaki, če je vmes kak fjord!

IMG_9327.jpg IMG_9333.jpg IMG_9346.jpg IMG_9347.jpg IMG_9348.jpg IMG_9365.jpg

No, kasneje sem izvedel, da sta se v Senjo zaljubila tudi naša mojstra lednih vertikal, Anderle in Premrl. Ko je tako začel Janez organizirati izlet, so bili moji edini zadržki povezani z letnim dopustum in številom dni, ki jih imam na razpolago. Ko se je to skristaliziralo, sem se radostno pridružil odpravi.

IMG_9369.jpg IMG_9378.jpg IMG_9380.jpg IMG_9383.jpg IMG_9386.jpg IMG_9388.jpg

Priti na sever Norveške ni ravno enostavno; gre za precej nepopularno turistično destinacijo, zato letov ni pretirano veliko. Ker smo Gorenjci, smo iskali najcenešje variante, in le-te našli, kako pa drugače, z letom na Švedsko (Švedska je pač cenejša kot Norveška, pri cenah hrane, rentacarja, ipd.). Tako nas je na sončno soboto, ko so se v naših hribih ponujale idealne turnosmučarske razmere, čakalo dvodnevno potovanje; sprva s kombijem v Trst, nato pa serija letov Trst – Munchen – Stockholm – Kiruna, kamor smo prispeli šele naslednje jutro.

IMG_9390.jpg IMG_9413.jpg IMG_9418.jpg IMG_9421.jpg IMG_9423.jpg

Pristanek v Kiruni je posebno doživetje; letalo pristane na zasneženi stezi, in po checkoutu iz najmanjšega letališča, kar sem jih obiskal (imajo samo en gate!), nas pričakata mraz in zima. Tista zima, ki je v Sloveniji že praktično ne poznamo več, ko je ob robu ceste “sfrezanega” več kot meter snega, in so vsi ljudje na ulici zakopani v debele puhovke. Kot se spodobi za regijo, ima naš rentacar ježevke, da guma bolje prime na posneženih cestah. Kiruna je skromno mestece v švedskem delu Laplandije, ki se je razvilo izključno zaradi bližnjega rudnika železove rude, v zadnjem času pa imajo tukaj tudi raziskovalni center za izstreljevanje meritvenih atmosferskih raket, hkrati pa vzpodbujajo turizem (opazovanje severnega sija, ledeni hotel, vožnja z motornimi sanmi, …). Okolica Kirune bojda ponuja tudi precej zaledenelih slapov, vendar nas pot vodi naprej, na severozahod, proti Norveški.

IMG_9427.jpg IMG_9429.jpg IMG_9431.jpg IMG_9447.jpg IMG_9449.jpg

Po nabavi hrane za 10 dni je čas za 6-urno vožnjo do Senje. Pokrajina je res divja – cesta, železnica, in kako manjše smučišče, so edini znaki civilizacije, sicer pa nas obkroža gromozanska pustinja, posuta z velikimi zamrznjenimi jezeri ter valovitimi hribi. Brez motornih sani tukaj ne prideš nikamor! Meja Švedska-Norveška je podobna našim, šengenskim mejam, pred begunsko krizo, tako da se brez srečanja s cariniki znajdemo na Norveškem. Spust navzdol, proti morju in fjordom, poteka po cesti, ki vijuga med vse bolj strmimi in izrazitimi gorami, vsi pa začnemo sanjati, zakaj nismo s seboj vzeli turnih smuči. Pokrajina na severu Norveške je raj za turno smuko – valoviti hribi, ki se iz morja dvigajo tudi do 1500m visoko, ponujano toliko lepih flank za odsmučati, da je materiala tam za več 10 vodničkov. Pa se nihče ne ukvarja s pisanjem le-teh :). Potrebuješ le dilce, karto in kompas in prepričan sem, da je avantura zagotovljena :).

IMG_9452.jpg IMG_9454.jpg IMG_9459.jpg IMG_9460.jpg IMG_9463.jpg

Otok Senja je povezan s kopnim preko cestnega mostu; naši prvi cestni zavoji po otoku nas kar malo razočarajo, saj je otok na jugozahodu pretežno ravninski. Ko pa se začnemo približevati naši koči v idilični vasici Sifjord, se pokrajina prav nenadno spremeni, in naokrog zremo v še več turnosmučarskega terena, ter uočimo prve zaledenele slapove na otoku. Sifjord je zaspan, umirjen kraj s cca. 100 prebivalci, ki leži ob istoimenskem fjordu. Lokacija je resnično lepa; na drugi strani fjorda se nad morjem lesketajo zasneženi skalnati grebeni, medtem ko se njihovi beli vršaci lesketajo na kovinsko modri morski gladini. Idila sicer ne zmoti lokalcev, ki vsakodnevno z istim, sproščenim tempom lovijo ribe ter se ne zmenijo za čudovite gorske avanture, ki jih ponuja njihova pokrajina.

IMG_9467.jpg IMG_9471.jpg IMG_9473.jpg IMG_9476.jpg IMG_9485.jpg

Naša kočica se nahaja na skrajnem koncu vasi, in po predaji ključev s strani lastnika si prav vsi hitro natočimo en glaž aperitiva; nekateri od utrujenosti, drugi od domotožja (sej ne no…), vsi pa od veselja, da bomo tukaj preživeli naslednji teden. Hiša, ki smo jo najeli preko AirBnB-ja nudi 10 postelj, 2 kopalnici, veliko kuhinjo, ter najpomembneje, veliko dnevno sobo z udobnimi fotelji, s katerih lahko skozi široka okna gledaš direktno na fjord. Ne manjkata niti 2 kitari, od katerih pa je žal samo ena v uporabnem stanju. Viski ter pivo nas vse prav kmalu uspavata, in zgodaj zvečer vsi popadamo v postelje.

IMG_9489.jpg IMG_9493.jpg IMG_9494.jpg IMG_9497.jpg IMG_9506.jpg

Zbudimo se v čudovito jutro; po obilnem zajtrku se skupno odločimo, da je danes čas za ogled otoka. Senja namreč nima nobenega plezalnega vodnička, in vse kar imamo na voljo, sta 2 zemljevida, ki smo ju prejšnji dan kupili na bencinski črpalki. Sprva se zapeljemo v sosednji fjord, ki ne ponuja velikih plezalnih možnosti, tako da smo kar malo razočarani, ko se preko celinskega dela otoka peljemo proti severu. Tam pa se začne zabava! Široke, strme granitne igle se začnejo dvigati iz oceana kot kaki Satanovi zobje (tako se dejansko imenuje najbolj znan greben na otoku, ki se dviga direktno nad morjem ob fjordu Ersfjord). Ustavljamo se skoraj na vsakem ovinku, sam pa na zemljevid pridno rišem puščice, kjer potekajo lepe linije in slapovi. To je resnično en izmed čarov Senje – plezaš tisto, kar izgleda dobro narejeno, in se ne ukvarjaš s tem, kdo je to prvi splezal, kakšna je ocena, ter kako boš sestopil. Pri nas smo namreč kar malo razvajeni s podrobnimi vodnički in skicami smeri, ki po svoje odvzamejo del pustolovščine stran od plezarije.

IMG_9512.jpg IMG_9515.jpg IMG_9521.jpg IMG_9527.jpg IMG_9535.jpg

Sever Senje je eno veliko igrišče za našutane fante in dekleta, saj je linij neomejeno; za vsakega se najde nekaj, na voljo so lahke (in težje), snežne grape, strme kombinirane smeri, dve ali tri prave “alpske” stene velikega formata, prav tako pa se tare zaledelenih jezikov in grebenskih prečenj. Če se naveličaš plezanja, pa je za ovinkom vedno bolj umirjen hrib, ki ponuja turno smuko… No, dan je še relativno mlad, ko zaključimo ogled otoka na jugu. Tudi tukaj je dovolj dela, vendar nam tekom obiska enostavno zmanjka časa, da bi kak dan preživeli tukaj.

IMG_9536.jpg IMG_9538.jpg IMG_9540.jpg IMG_9556-Pano.jpg IMG_9558.jpg

Na poti nazaj nad cesto zagledam relativno lahek slap z (zavajajoče) kratkim dostopom, in da bi ta dan vsaj nekaj splezali, se vsi strinjamo, da ga gremo pogledat. 10 minut dostopa, kot je izgledalo na začetku, se spremeni v kakih 40 minut dostopa, saj nas pričaka gaženje do kolen (kar je bila potem stalnica cel čas našega bivanja na otoku). Tudi slap se izkaže za resnično lahkega in kratkega, saj ga je za manj kot en raztežaj, splezamo pa ga vsi kar nenavezani. Tudi malo rekreacije je bolje kot nič, si mislimo, in komaj čakamo drugi dan, ko se nadejamo prvega pravega plezalnega dneva!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja