Ena izmed čudovitih lastnosti otoka Senja je pomanjkanje informacij za plezanje. No, navkljub temu se nekaj podatkov le najde. Na otoku je od leta 2009 doma gorski vodnik z mednarodno licenco Bent Vidar Eilertsen, in na njegovi spletni strani je dostopen mini vodniček, Senja mini-climbing guide. Vseh 6 se nas tako odloči, da gremo pogledat v 2 snežna koluarja, ki sta v vodničku našteta med “best 12 climbs on Senja”. Janez, Miloš in jaz se odločimo za Cave Couloir (III, 80°, snow/ice/rock, 650m), druga ekipa pa za Spoon Couloir (III, 80°, snow/ice/rock, 400m).
Vzpon se prične 5m nad morsko gladino, na eni izmed številnih razširitev na cesti. Pred nami se v breg usmeri številčna skupina krplarjev, ki jih vodi nihče drug kot pa naš gorski vodnik Bent. Misleč, da nam je padla sekira v med, se zapodimo za njihovimi sledmi, vendar hitro odkrijemo, da iz te moke ne bo kruha. Za razliko od krpelj se nam vsak korak pogrezne čez koleno, vendar smo dovolj trmasti, da držimo tempo z našimi predhodniki. Prav veseli smo, ko se znajdemo na plazovini pod vstopom v smer in nase vržemo plezalno opremo, saj se končno začne “bolj zabaven” del ture. Dodatno motivacijo nam dajeta dva strma skoka v spodnjem delu koluarja, ki izgledata odlično zalita z naplaženim snegom.
Kako lahko videz vara! Ko se znajdemo pod njima, je sneg prhek, in odkopati je potrebno kar nekaj snega, da pridemo do gnilega ledu spodaj, ki vsaj približno drži cepine in dereze. Seveda se navežemo, in 2 kratka raztežaja rudarjenja kasneje se znajdemo v zgornjem delu grape, kjer se naklonina zopet unese. Tukaj se razvežemo, hkrati pa nas končno pričakajo ugodne razmere; sneg je z vsakim pridobljenim višinskim metrom boljši, tretji strmejši skok pa ponuja tak škripavec, da se vsem smeji, ko letimo čezenj.
Grapa se nato zoža, in po vedno bolj ozkem traku se umaknemo v sosednjo, desno grapo. Kam pa zdaj? Pot navzgor nam zapirajo kar strmi skalni prehodi, medtem ko je na desni manjše sedelce, kamor usmerimo svoje upe.
S sedla naprej se nam prehodi kar sproti odpirajo, in po še eni daljši prečnici po snežiščih v desno nazadnje le prispemo v lažji svet, hkrati pa odkrijemo, da smo pičlih 50m pod vrhom gore Store Hesten. Ker se vreme hitro slabša, vrh izpustimo, in po strmi grapi se spustimo nazaj navzdol do vznožja stene. Sestop mine v približno enakih mukah kot vzpon do smeri, saj se vsak drugi korak udre do podna. Ampak nima veze, če prej splezaš tako lepo smer, ni tak sestop nič drugega kot mačji kašelj.
Galerija slik
