Hudičevi zobje oz. Devil’s Teeth so majhna gručica ošiljenih vršacev, ki se dvigajo direktno iz severnega morja ob ustju fjorda Ersfjord. Ko jih prvič zagledaš, ti je hitro jasno, zakaj so najbolj fotografirani del Senje. Kljub skromni nadmorski višini (cca 600m) dajejo občutek nedostopnosti, in od daleč izgleda, da se je na njih skrajno težko povzpeti. Janez predlaga, da bi šli pogledat, če se lahko povzpnemo na srednji vrh v grebenu; do sedla pod njim bi sledili zasneženi grapi, kaj nas čaka pa do vrha, pa si noben ne predstavlja. Tako v rukzake nabašemo vso opremo za skalno plezanje, ter se odpeljemo proti Ersfjordu.
Če bi natančno preučili zemljevid, bi odkrili, da je do vrhov manj hoje, če bi se odpeljali v sosednji fjord, ter na igle pristopili z druge strani. No, ker tega nismo storili, parkiramo avto za zadnjo hišo v Ersfjordu. Ko na skalnati obali v slanem morskem zraku nase tlačimo gamaše in na nahrbtnik montiramo cepine, se počutimo prav hecno, kot kaki pingvini, ki so zatavali preveč proti ekvatorju. Do vršacev nas čaka 6.5km hoje, in kaj kmalu namesto gaženja po mehkem snegu stopimo na razdrobljeno skalno obalo fjorda. Prednost je, da ni treba gaziti, slabost pa, da je ves čas potrebno biti previden, ko skačemo iz balvana na balvan, saj so nekateri neprijetno spolzki.
Med hojo srečavamo številne posledice človeškega onesnaževanja morja, saj hodimo mimo številnih plastenk, boj, reševalnega obroča (ki ga nazajgrede vzamemo s seboj!), pa kanistrov, panel, starih vrvi, in še in še in še. Morje očitno naplavi svinjarijo ne glede na zemljepisno širino. Kakorkoli, obala postaja vse bolj zoprna, saj manjše skale prehajajo v vedno večje balvane, kjer je potrebno že sem in tja kaj poplezati. Sem in tja nas zaustavi tudi kakšen strm, razbit zalivček, kjer moramo narediti obvoz po mehkem snegu; zobje se le počasi približujejo, in šele po 3. urah zoprne hoje imamo občutek, da ni več daleč. Res se čez pol ure končno znajdemo pod markantnimi iglami!
Naša grapa, ki je od daleč zgledala tako markantna, je v resnici prav položna in kar malo brezvezna; zaradi zoprne hoje (in zavedanjem, da nas čaka ista veselica na poti nazaj) je morala kar malo na psu, tako da nihče nima želje riniti naprej proti špicam. Tako naredimo kratko malico, rečemo adijo sicer res markantnim špicam pred seboj, in se usmerimo nazaj proti Ersfjordu. Da ne bi bile stvari preveč enostavne, nas ujame plima, kar pomeni, da ne moremo več goljufati in hoditi po skalnati obali. Oziroma lahko, vendar nas veliki valovi prav hitro začnejo bočno zalivati, in ne mine dolgo, ko imamo vsi slano vodo v čevljih (in za gatami!). Obvozi po snegu po obali pa so tudi zabavni, saj je teren pod vsako grapo v grebenu (ki jih je mnogo) močvirnat, tako da ni nič drugače, kot hoja po obali. Edino morda je manjša verjetnost, da si zlomiš nogo, saj je na obali potrebno hoditi po snegu, pod katerim so skriti balvani (in luknje med njimi).
Čeprav ne plezamo, vse skupaj že kar malo sliči na zabavo druge stopnje. Miloš zgleda, kot da bi mu nekdo vzel ven baterije, z Janezom pa se mi zdi, da, kot že večkrat, začneva po svoje uživati v celotni mizeriji. Ne hodiš vsak dan po obali severne Norveške, so why not make some good out of it? Po še treh urah podobne kalvarije tako končno pridemo nazaj do avta lačni, zmatrani in približno toliko osoljeni kot ribe, ki jih domačini na vetru sušijo pred hišami v fjordu.
Galerija slik
