Paklenica

Maj je vsako leto odličen mesec za obisk Paklenice. Dobra zimska forma s plastike, topli, a še ne prevroči dnevi, ter dolgi dnevi so razlog, da se v kanjon v Velebitu vsako leto zgrinja večji del slovenske plezalske populacije; seveda je najbolj na udaru termin okrog prvega maja, ki pa je letos minil v znamenju slabšega vremena.

Z Evo in Milošem smo po izletu v Turčijo vseeno želeli okusiti čare (kot britev) ostre Pakleniške skale, ter delikatese znane oštarije Dinko ob vznožju kanjona. Teden po prihodu domov tako za izlet nahecamo še Matjaža, in v petek se ob ne pretirano zgodnji uri po službi odpravimo Paklenici naproti.

Po prihodu v apartmaje Tinka nam lastnica takoj natoči domače žganje; ja feest, vikend se je odlično začel =). Nekaj spanja, smrčanja, nevihte z dežjem in obilen zajtrk kasneje se v sončnem sobotnem jutru znajdemo v kanjonu. Tretji vikend v maju je očitno dober termin za Paklenico, saj je kanjon navkljub dejstvu, da gosti več slovenskih ferajnov, relativno umirjen.

Miloš in Matjaž se odločita za tris (Severno rebro + Danaja + Spitbull), medtem ko se z Evo zapodiva v Pezzolatovo mojstrovino po imenu Senza Pieta (6b+, 200m). Smer nama je prejšnji teden priporočil Jure, in prav veseliva se plezarije, saj so Pezzolatove smeri običajno res lepotice.

Že prvi raztežaj je pokončen, lep, vendar žal tudi zamočen; kot ponavadi velja za prekletstvo prvih cugov, naju oba napsihira in potrebna je vleka za komplet, da se pregoljufava čez moker detajl, ki ga je sicer verjetno najlaže splezati v layback tehniki. No, k sreči je nadaljevanje bolj suho, in prav kmalu se znajdeva pri 6b+ ocenjeni prečki, ki je res prava poslastica. Ker je raztežaj odlično navrtan, je všeč celo Evi, ki običajno ni pretirano navdušena nad prečnicami :). Smer se res samo stopnjuje, in tudi nad prečko naju čakajo lepi, izpostavljeni raztežaji, kronski dragulj pa je zadnji raztežaj, kjer po dokomolčnih luskah priplezaš prav na vrh Debelega Kuka.

Ker smo iz kanjona relativno hitro (Miloš in Matjaž sta se tudi odločila samo za dve smeri), je naslednja aktivnost kopanje v morju. Ker je le-to za maj kar mrzlo, se opogumiva le jaz in Matjaž, vendar noben od naju ni prav dolgo v vodi. No, kasneje se kolegi odločijo še za tek, sam pa rajši grem na plažo s pirom v roki; dopust je le dopust :).

Večer zaključimo z obilno pojedino pri Dinkotu, in kot bi trenil je tu nedelja. Matjaž predlaga, da se bo ta dan rajši sprehajal, zato z Milošem in Evo v tri napademo še eno Pezzolatovo smer, L’anno delle Lumache (6a+, 250m). Smer nas ni navdušila, saj poteka pretežno po zelenjavi (že vstop je kar težko najti), je položna, vmes pa nam uspe poprijeti še za orjaški dežen, kar na vseh treh pusti (še kar) trajne posledice, ki se jih zavemo šele naslednji dan. Vsekakor v tem delu stene bolj priporočam Juho, če že izbirate smer.

Na vrhu Anića Kuka se nam kar mudi, saj nas tam pričaka Matjaž s hladnim pivom, ki ga je mojstrsko hladil kar nekaj časa, medtem ko smo mi klobasali v naši smeri. Po martinčkanju nas tako čaka skupni sestop do Dinkota, kjer se zopet najemo v škodo, ter tista nehvaležna vožnja domov, nazaj v službeno realnost…


Galerija slik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja