Dolina Triglavskih jezer mi je najljubša ravno v jesenskem času. Takrat, ko se zaprejo koče in iz doline izginejo trume pohodnikov; ko se macesni pobarvajo na tisto kičasto oranžno barvo ter kontrirajo čisti belini prvih zaplat snega; ko se temno modro jesensko nebo zrcali v mirnih, zelenkastih odtenkih sedmerih jezer. Skoraj vsako leto me pot zanese v te konce; tokrat smo jih obiskali z Matjažem in Evo – žal sicer kak vikend prezgodaj, saj je bila koča pri Sedmerih jezerih še odprta. Pa vendar je poletna množica že izginila in večino časa smo imeli dolino samo zase!

Vzpon čez Komarčo še nikdar ni bil pretirano prijetno doživetje, in tudi tokrat v lastnem znoju sopiham za kameradoma, ki imata – čeprav tega ne priznata – kar pošten tempo. Kar hitro smo pri Črnem jezeru, nato pa sledi še kar nekaj hoje po bohinjskih gozdovih, preden uzremo kočo. Nebo se počasi jasni, in pri koči si privoščimo prvo malico v dnevu. Ker je v naše konce že prišel sneg, nas nato v senčnih delih poti po dolini pričakajo kar dodobra razmočene, blatne razmere, vendar je okolica tako fantastična, da tega sploh ne opazimo. Ko smo mimo Tičaric in Kopice, se kar naenkrat znajdemo pri t.i. Ledvički, kjer se sprašujemo, kako to, da se še nihče ni spomnil, da bi na Triglavskih jezerih kital, surfal ali pa vsaj supal :).

No, od Ledvičke ima človek občutek, da je do Prehodavcev še skromnih 15 minut, pa mine še debela ura, preden dosežemo Zasavsko kočo. Pod nami se odpre Soška dolina v vsej svoji veličini, v daljavi pa se bleščijo zasneženi prvaki Julijskih Alp – od Razorja, Jalovca, Bovškega Grintovca, pa vse do Triglava, ki se blešči zadaj nad kočo. Zadovoljni ugotovimo, da je v dolini proti primorski oblačna zavesa, in privoščimo si tri skodelice močne kave. Ker je dan res krasen, se nam nič ne mudi, in po kake pol ure poležavanja se moramo kar malo “brcniti v rit”, da se lotimo sestopa nazaj v dolino.

Pri jezeru pod Prehodavci izvedemo še “knajpanje” – bosonogi si osvežimo noge v jezeru (ter v snegu) in, ker je dovolj snega, postavimo še snežaka. Na srečo je sonce toplo, in kmalu se nam noge posušijo dovolj, da nadaljujemo s sestopom, ki mine brez posebnosti. Kolega sta že nekoliko bolj zmatrana, tako da je tempo mnogo bolj prijazen, in Komarča se navzdol vleče še skoraj bolj kot zjutraj. Kar dodobra uhojeni tako dosežemo Kočo pri Savici, in v Bohinju nas čaka še zadnji akt dneva – Eva je nekje izvohala, da imajo “pri Foksnerju” prav gurmanske burgerje, in že cel dan teče debata, ali bodo lahko upravičili sloves.

Verjetno je pomagala lakota in utrujenost, pa vendar se vsi strinjamo, da so burgerji odlični in da bomo prišli še kdaj – pa raje prej kot kasneje :).

Galerija slik