Po dveh dolgih dnevih ledne vertikale so naša meča in bicepsi že pošteno kričali za timeout, in z Evo in Matevžem smo se smelo odločili za rest day. Moje visokoleteče ideje o ležernem šetanju po Innsbrucku sta kolega kmalu sestrelila z neba, in po kratkem prepričevanju in pakiranju smo se že vozili dolini Lüsens naproti. Plan: turnosmučarski kardio trening.
Bolj, ko smo se bližali dolini – oz. bolje rečeno gorskemu kotu – slabša je postajala cesta, in zadnjih nekaj kilometrov smo se po pošteno zasneženi cesti dobesedno pridričali na parkirišče. S strani doline so v nas tiščali megleni oblaki, tako da so prve korake na smučkah spremljali relativno namrgodeni izrazi na naših obrazih.
No, vreme nam je kmalu le namenilo nekaj več sreče, saj so se oblaki vzdignili, in kar malo zaprepadeni smo obstali pred čudovito kuliso, ki se je razprostrla pred našimi očmi. V nas je namreč zijal gromozanski vršac (kasneje smo izvedeli, da gre za Lüsener Fernerkogel, 3298m), na čigar levi strani se je odpiralo čudovito sedlo, kamor je vodila naša gaz. No, kaj malo smo vedeli, da ne gre za sedlo, pač pa za rob ledenika, ki se zgoraj precej višje zažira v vršna ostenja našega Fernerkogla in drugih okoliških špic.
Ko se vzpenjamo po dolini, na levi zagledamo dobro narejen slap z nazornim imenom Hängende Gärten (WI6), ki smo ga po socialnih omrežjih spoznali že pred izletom. Slap je res popularen, saj tudi ta dan gosti asortiment navez. Ne za nas! Špura nas elegantno vodi čez nekoliko bolj strm breg na začetku vzpona, potem pa se res počasi in vztrajno dvigamo proti robu ledenika, in najvišjo točko dosežemo čez še kako uro zmernega tempa. Ko se usedemo, se začnejo oblaki zapirati nazaj, tako da ravno časa za uživanje v razgledih ni.
Za adrenalinski vložek sicer poskrbi Eva, saj ji ob pripravi na spust v dolino “odsmuča” polovica njenega splitboarda. Samo nemo lahko opazujemo, kako dilca pridobi na hitrosti, in se odrine od snežnega kuclja, preden izgine v belino.
Sreča je še enkrat na naši strani, saj z Matevžem izgubljeno polovico najdeva zapičeno v sneg manj kot 100m nižje, in Evin sestop je tako rešen: ne bo ji treba sestopati peš vseh tistih težko prigaranih višincev. Smuka do doline je sicer enkratna, in navkljub slabši vidljivosti se zabavamo v dobrih zavojih po solidni snežni podlagi. Kot vedno pri turni smuki je tudi v Avstriji zabave kar prehitro konec, in za zadnjo etapo nas čaka izpadni korak po dolini nazaj do avtomobila.
Zadnji dan naše avstrijske dogodivščine se zopet zapodimo v led – levo od slovitih visečih vrtov (WI6) se nahaja lažji slap po imenu Easy Afternoon (WI4), ki nam navkljub gužvi obljublja primerno plezarijo pred odhodom domov. V dolino se ne pripeljemo ravno s petelinjim petjem, in nagrajeni smo z gužvo v slapu, ki pa ni tako huda kot se sprva zdi. Avstrijski GV je dovolj prijazen, da umakne svoje toprope vrvi nekoliko bolj v desno, da lahko po levem delu slapu “švignemo” mimo. Vstopne zavese v slapu je za dober cug (cca. 7om), in odločimo se, da po tem delu plezanje zaključimo, saj nas čaka še utrujajoča vožnja domov.
Galerija slik
