Po dveh dneh plezanja v Nišu je le napočil čas, da obiščemo glavni cilj naše spomladanske odprave: meko bolderiranja na Balkanu (nekateri pravijo, da celotne vzhodne Evrope!), mesto Prilep. Ob relativno zgodnjem štartu (se mi zdi) se tako napokamo v naš natrpan kombi, in čez kako uro že veselo drdramo po srbski avtocesti Makedoniji naproti! Po čakanju na prehod čez mejo se človek praktično takoj znajde na obvoznici glavnega mesta Makedonije, Skopja. Postanek za sladoled je vse, kar vidimo od tega dela Makedonije, nato pa nas vožnja vodi do mesta Prilep, ki se nahaja dobro uro in pol vožnje iz prestolnice.
Prilep je 4. največje mesto Makedonije. Navkljub temu, da ima mesto precej bogato zgodovino, za razliko od npr. Skopja ni na turističnem zemljevidu, tako da obiskovalcu ponuja še zelo “pristno” makedonsko izkušnjo. Od časov jugoslavije dalje je mesto znano predvsem kot center proizvodnje tobaka, tako da je pomanjkanje turizma nekako razumljivo. To se vsaj nekoliko spreminja z vse številčnejšim obiskovanjem plezalskih druščin, ki prihajajo v mesto na plezalske počitnice.
Samo mesto Prilep na eni strani obdajajo travnati griči in hribi, ki so posejani s tisoči in tisoči granitnih blokov. Neverjeten potencial za bolderiranje je prvi odkril neumorni Rok Šišernik ne tako davnega leta 2009, in od takrat dalje se je plezalska scena skozi ves čas razvijala, povečini z veliko pomočjo slovenskih plezalcev. Tako je dandanes “raziskanih” dovolj problemov za precej obširen vodniček. Vseeno pa je potenciala za nove linije na bolj odročnih legah še ogromno!
V Prilep se pripeljemo zgodaj popoldne, in nad samim mestom priznam, da nihče ne izrazi velikega navdušenja. Ko ga dokončno uzremo, kako se razteza po veliki ravnici med okoliškimi hribi, izgleda namreč sivo, umazano in predvsem dolgočasno. Toda hkrati nas na desni strani nagradi pogled, ki smo ga čakali že iz Slovenije – griči na desni strani mesta so posejani z velikimi granitnimi balvani, bloki in bolderji!
Glede na to, da smo bili vsi neučakani, je jasno, da smo kar takoj, še isto popoldne, zavili proti “Welcome” sektorju. Končno lahko na rame zadegamo vse crashpade, ki so nam zasedali praktično celoten prostor v kombiju, glasbila, ter se usmerimo proti problemu Welcome line (7a+). Za nekatere izmed nas to ni prvi bolder trip, zame pač ja – in od prvega stika, ko se s še dokaj svežimi blazinicami svojih prstov dotaknem ostrega makedonskega granita – sem dobesedno hooked. Jasno, stvar je diametralno nasprotna od zmrzovanja v kaki severni alpski steni, vendar je – ob poznem popoldnevu, obkrožen z vsemi gromozanskimi balvani ter potencialnimi linijami, pa v popolni samoti – občutek precej blizu popolnosti!
Vsi smo veseli, da je z nami Bojan, saj pozna praktično vse aktualne probleme v Prilepu (nekaj jih je tudi sam vzpostavil), tako da imamo “lokalnega” vodiča, in se lahko v celoti predamo samo plezanju, medtem ko nas on vodi od problema do problema. No, poleg tega skrbi tudi za odlično vzdušje v ekipi, ter za številne glasbene in komične vložke 🙂 . Blazinice so še dobre, roke so še spočite, tako da je samozavest pri vseh na vrhuncu! Ko vsi uspešno preplezamo Welcome line (!!), nas tako Bojan popelje še bolj v notranjost skalnih blokov, kjer se zabavamo vse do noči. V taki ali drugačni zasedbi tako splezamo še Hristo superstar (7a), Ham (7a), Plocha (6a, 6a+), in verjetno še nekaj drugih bolderjev, katerih imena sem pozabil. Proti koncu dneva le odkrijemo, da je potrebno bolderje plezati s pametjo, saj nam vsem poidejo moči in blazinice, edinole neumorna Domen in Bojan projektirata v Predatorju (7c+); v temi in z eno samo čelko v tem problemu zaključimo dan, in sledi še kar adrenalinski sestop nazaj do avta po temi. Seveda nam je uspelo zgrešiti pot, tako da smo do avta vsi prišli kar primerno popraskani 🙂 .
V Prilepu smo – tako kot svetujejo vsi – bili nastanjeni pri Hristotu, in večer smo zaključili s tušem, ter odličnim obrokom (in še boljšo rakijo!) v Makedonski kući/kuki.