Praktično vsi plezalci, s katerimi sem govoril o Prilepu pred samim izletom, so mi zagotavljali, da si moraš po dveh dneh plezanja v granitu vzeti pavzo, saj ti zmanjka blazinic. No, sam sem se hitro odločil, da bom plezal kar 3 dni zapored. Da razložim: moj izlet v Prilep je bil relativno kratek, saj sem po 3 dneh v Prilepu imel let preko Skopja nazaj domov v Ljubljano. Ostali soplezalci so kanili v Prilepu ostati še 3-4 dni, mene pa je žal doma čakala gora dela. No, v veliko tolažbo mi je bilo dejstvo, da tudi ostali udeleženci niso čutili nobene potrebe po počitku, tako da smo skupaj zategovali vse 3 dni, bojda pa so tudi v nadaljnih dneh kolegi plezali vsak dan. Strong, ni kej!!
No, drugi dan v Prilepu bi se čisto lahko končal tudi kot restič, saj smo celo dopoldne prav ležerno kofetkali in debatirali v Hristotovem apartmaju. Očitno je nekaj utrujenosti le prišlo za nami… Na srečo se nam nekje sredi dneva vseeno uspe zbrcati ven v kombi, in tokrat nas Bojč popelje v sektor Treskavec, ki se nahaja na resnično idilični lokaciji. Na enega najvišjih vrhov bližnjih hribov je namreč speljana asfaltnma cesta, ki nas pripelje vse do pravcatega, še aktivnega samostana.
Hrib je kar nekoliko nepričakovano visok, tako da z odlične razgledne točke lahko opazujemo vso bližnjo in daljno okolico. Vreme ta dan je nekoliko bolj oblačno, in ob dostopu celo začutimo nekaj kapljic dežja, kot je obetala vremenska napoved. No, tokrat imamo srečo, saj deževju v nadaljevanju v celoti uidejmo. Mi smo suhi, bolderji pa tudi 🙂 . Ta dan že vsi čutimo nekaj utrujenosti in pomanjkanja blazinic od prejšnjega dne, tako da se nekoliko bolj zadržano zapodimo v skalovje. Bolj je čutiti tisto značilno bolderaško taktiziranje, ko si vsi jemljemo poštene pavze med posameznimi poskusi v smereh.
Ta dan je bera splezanih problemov tako precej manjša, pa vendar smo uspešni v nekaj lepih linijah! Splezamo nekaj lažjih (in precej ekzotičnih) problemov, večina nas je uspešnih v Take a break, take a kid (7a+) – meni uspe celo flash – dan pa v velikem slogu zaključi Domen, ko mu uspe vzpon v Yellow faces (7b). S tega bolderja opazujemo tudi prečudovit, že kar malo kičast, sončni zahod, ki nas počasi prisili, da sestopimo nazaj do našega kombija. Na rakijo in večerjo gremo zopet, kakopak, v Makedonsko kučo, in kot večer poprej nam postrežejo z odlično makedonsko hrano za male pare 🙂 .
Galerija slik
