Po naši spontani odločitvi, da naslednji dan krenemo za 5 dni v hribe, smo morali vsi trije z Evo in Matevžem preklopiti v način pakiranja. Matevž se je z gostiteljem v našem hostlu, ki je edini znal za silo angleško, zmenil za vse detajle naše poti naslednji dan: taksi nas bo pobral dopoldne naslednji dan, nas zapeljal do vasice Pashpa, ki je izhodišče za dolino Ishinca; tam nas bo pričakal šefe arierotov (donkey-driverjev) z oslički, ki nam bodo nato znosili našo opremo do baznega tabora v zatrepu doline (Ishinca Base Camp). 5 dni bomo v hribih prepuščeni sami sebi, nato pa nas bo ponovno ariero prišel iskat.
Ja, alpinizem v Huarazu je res že skorajda na turističnem nivoju. Če imaš izbrano gorniško destinacijo, in če si nastanjen v ustreznem hribovskem hotelu (tudi kasneje, pri slavnem Emiliotu, smo imeli podobno izkušnjo), ti je potrebno samo povedati kam bi rad šel, za koliko časa in koliko oslov potebuješ, in gostitelji ti bodo zrihtali vse. Ni bilo vedno tako: še 15 let nazaj so v visokogorskih vaseh gonjači oslov pogosto organizirali lastne sindikate, ter zaračunavali zasoljene cene in od obiskovalcev zahtevali, da plačajo pristojbine za vstop v narodni park praktično ob vsakem obisku gora (dandanes ti velja od prvega vstopa, pa nato za nekaj mesecev). V letu 2018 so cene za vse gonjače oslov več ali manj izenačene, državni organi pa skrbijo, da se jih vsi udeleženci držijo.
Seveda je še vedno dobro biti previden, in narediti računico v glavi (mi smo cene vedno primerjali s tistimi, opisanimi v gorniškem vodničku Classic Climbs of Cordillera Blanca), da te nekje ne nategnejo preveč. Zadnja stvar, ki bi jo omenil pri izletih v visokogorje je seveda, da imaš več nivojev storitve. Mi smo se vedno šli najbolj cenovno ugodno, kjer pravzaprav plačaš samo transport do izhodišča (in nazaj v Huaraz na sestopu), ter prevoz opreme z oslički do baznega tabora in nazaj. Seveda imaš tudi bolj napredne opcije, kot so spanje v gorskih kočah (kjer so), ali pa celoten izlet z agencijo, kjer ti pripadajo nosači, kuhar, “gorski vodnik” (uporabil sem narekovaje, ker to niso licencirani IFMGA vodniki, pač pa lokalno izšolani mojstri). Seveda je temu primerna tudi dražja cena.
Kakorkoli – ko smo bili dogovorjeni za detajle izleta, smo šli v vročično iskanje trgovin, saj smo v iztekajočem se dnevu morali nakupiti za 5 dni hrane. Kot dežela v razvoju seveda Peru še ni dosegel moderne, potrošniške distopije kot pri nas, kjer imaš na obrobju mest velike supermarkete, kjer dobiš vse. Tu se vse prodaja v majhnih, namenskih uličnih trgovinicah, tako kot je konec koncev bilo tudi pri nas še ne tako dolgo nazaj. No, po obhodu mesta nam uspe najti market, ki vsaj približno spominja na naše trgovine, in ki ima nekoliko širši nabor ponudbe živil. Naši prehrambeni cilji so preprosti: za 4 dni potrebujemo zajtrkov, ki bodo sestavljeni iz čapatijev (suh, palačinkast kruh, ki ga poimenujemo kar po indijski izvedbi) in marmelad/nutele, ter za 5 dni večerij, kjer je seveda jasno, da bo na meniju pašta. Ob nakupu testenin se odločimo za lokalne makarone, ki so baje skuhane v 2 minutah (veliki kiks, kot se je izkazalo kasneje). Za zabelo pa nabavimo konzerve tune in neke lokalne paradižnikove omake (proti koncu izleta se nam je že pošteno kolcalo po tistih dobrih Barilla omakah, ki jih dobiš pri nas…). Zadnja stvar na našem na hitro spisanem seznamu živil, ki nam še manjka, so sladki prigrizki za čez dan; v marketu si ne moremo pomagati, saj prodajajo samo Snickerse/Twixe/Marse, ki pa so (celo za tukajšnje razmere) nečloveško dragi, in ker smo vsi trije z Gorenjske, mirne vesti nakup preložimo na naslednji dan…
Še dobro, da se zaradi jetlaga zbujamo prezgodaj – tako imamo pred prihodom taksija čas, da v hostlu v miru pospravimo zajtrk, nato pa se usmerimo proti mestnemu središču v iskanje čokoladnih tablic. Izkupiček po eni uri je odličen: na glavo nam uspe napaberkovati, če me spomin ne vara, okrog 60-70 čokoladic. Ker – kot sem omenil – v Huarazu ni supermarketov, smo za 200+ čokoladic morali obrati kar nekaj trgovinic. Indijankam v trgovinah se je kar smejalo, ko so nam prodajale cele skladovnice lokalnih čokolad z neposrečenim imenom Sublime; proti koncu izleta se nam namreč niso zdele, navkljub vsaj trem izvedenkam (mlečna čokolada, bela čokolada, mandlji) nič kaj plemenite, in vsem so se čokoladice kar dodobra zamerile. Nekaterim celo toliko, da še po prihodu nazaj v Slovenijo nekaj časa niso mogli videti čokolade 🙂 .
Ko z veliko vrečo čokoladic prikrevsamo nazaj do pred hostla, je tam že cela panika, saj čez 5 minut pride taksi! Hitro vsak izmed nas med potrebščine spakira še cukr, in prav kmalu v razkošen prtljažnik stare Toyote tlačimo vse naše nahrbtnike. Ko se zaprejo vrata, naš šofer stopi na plin, in po razvnetem mestnem vrvežu se usmerimo proti severu, kjer daleč naprej v daljavi seveda zopet kraljuje največji mogočnež okoliša, Huascaran. Nekaj časa se zdi, kot da mesta Huaraz ne bo nikoli konec, nato pa se dokaj hitro znajdemo v pusti, peščeni soteski/dolini, ki jo po dobrih 20 minutah vožnje zapustimo z ostrim ovinkom v desno, direktno v makadamski klanec.
Medtem, ko si vsi trije hitro zatlačimo buffe čez usta – prah vdira v avtomobil podobno kot dan poprej v kolektivotu – hitro pridobivamo nadmorsko višino, cesta pa postaja bolj in bolj razkopana. Naš šofer – mlad pobič – ima kar precejšnje probleme, saj daje občutek, da na parih “križiščih” ne ve ravno dobro, ali bi zavil levo ali desno. Odloči se za levo varianto, kar se je nazadnje izkazalo za pravo odločitev. Desna cesta nas bi namreč pripeljala do druge vasi – prav tako izhodišča za dolino Ishince – kjer pa nas seveda ne bi čakali naši “rezervirani” oslički.
Ko se nam že zdi, da cesta ne more postati še slabša, ter da v avto ne moremo spraviti še več prahu, se strmi breg končno konča, in znajdemo se na prostrani lunini pokrajini, le vse naokrog nas se v daljavi bohotijo bleščeči beli vrhovi in modrikasti seraki. Avto zdrvi še mimo nekaj preprostih hiš in kolib, nato pa nas naš taksist parkira na velikem parkirnem prostoru. Tam se v nas že nasmiha stari indijanski čiko, ki – obkrožen z nekaj osli – mirmo ždi na obcestnem hlodu.
Po nekaj pregovarjanja stari indijanec – šefe gonjačev, kot se izkaže – s pomočjo mlajšega pomagača prav profesionalno na 2 oslička naveže naše težke, velike nahrbtnike, s katerima se mladi gonjač takojci poda proti dolini Ishince. Pravzaprav šele zdaj zares vidimo, kam nas vodi pot naprej – med belimi vršaci se namreč proti vzhodu prav do višine naše travnate planote zažira ozka globel, ki deluje, kot da bi jo nekdo z nožem izrezal v gorsko verigo.
Dan je res lep, mi pa imamo na ramenih le lahke dnevne nahrbtnike. Tako hoja poteka v sproščenem vzdušju, kjer ne manjka superlativov o okoliških gorah in neverjetni pokrajini, ki se razprostira vsenaokrog nas. Debata je bolj ali manj šla v tem smislu: “Uuuu, lej tisto špico.” “Fak, kaki seraki.” “A misliš, da je to že Ishinca?” Kolikor smo bili bolj zasopli zaradi višine, smo notri prinašali s čisto otroškim navdušenjem, ko se človek znajde v neznanih gorah.
Pot nas pelje direktno proti osrčju gora, in po dobri uri hoda se znajdemo v ozki globeli, kjer se spremeni tudi flora – suho, puščavsko “makijo” nadomesti zaraščeni pragozd, poln mahu in ostarelih dreves. Normalno, saj skozi ozko dolino teče mrzel, žuboreč ledeniški hudournik! Na levi in desni nas okleščajo strme granitne stene, kjer seveda takoj iščemo možne plezalske linije in še dobro je, da se dežela relativno hitro zopet razširi.
Nad pogledom smo – še enkrat, se razume – navdušeni – široka, prijazna ledeniška dolina se namreč kot v pravljici razprostira pred našimi očmi, vse tja do konca, kjer lahko zaenkrat le slutimo ledeniško moreno. Horizont pa zapira gromozanski snežno-ledni venček gora, ki smo jih običajno vajeni gledati le iz kakih poročil v medijih iz Himalaje. Edina stvar, za katero nismo ravno sigurni, če paše tja, je kopica krav, ki se lagodno sprehajajo po rumenih travnikih dna doline. To, in pa obvezni tropi nadležnih muh, ki gredo s kravami z roko v roki.
Po nekako še eni uri hoda prispemo do baznega tabora v Ishinci, kjer prav hitro lociramo ugodno mesto za šotor pod veliko granitno skalo, v kateri je navrtanih celo nekaj svedrovcev. Kot se kasneje izkaže, to sicer ni najboljša lega. Ledeniški potok je sicer res blizu – 5 metrov stran – vendar je naš šotor lociran precej v spodnjem delu ravnine, pod gorsko kočo, ki prav tako obratuje v tem delu Cordillere. Seveda iz le-te izpirajo vse izpuste, fekalije in umazanijo v potok. Tako moramo po svežo, neoporečno vodo hoditi kar dobrih 10 minut, kjer jo zajemamo v močvarah nad kočo. Pa še tam nismo povsem prepričani o neoporečnosti, saj se po močvirju pase cel kup krav, ki nedvomno prav pridno pridelujejo tople, palačinkaste kravjeke v bližini vode.
Ko je šotor postavljen, je čas za večerjo, in neumorna priprava vode za naslednji dan. Glede vode smo bili na celotnem izletu res kar paranojični, saj nihče ni želel stakniti driske, o čemer smo slišali toliko zgodbic. Tako je potrebno narediti za 3 osebe čaja za zvečer/čez noč, pa še za naslednji dan. Vsak liter vode na našem plinskem gorilniku najprej prevremo, nato pa zabelimo še s klorovimi tabletami, preden je primeren za nadaljno obdelavo.
Ob kuhanju se nam zgodi še ena sitna prigoda. Ko končamo s pripravo pijače, v vrelo vodo prav hitro stresemo naše super-duper “2-minutne” špagete. Toda ko čez 2 minuti pogledamo v lonec, v nas zazija nekakšna sprijeta, razmehčana in raztopljena brozga, ki izgleda, ko ven odlijemo vodo, še bolj žalostno. Tudi ko zadevo zabelimo z lokalno omako za makarone in konzervo tune, ni nič bolje. Matevž po enem požirku preklopi na konzervo tune in kruh, midva z Evo pa se še nekaj časa trudiva z brozgo, pa čeprav se nama kar malo obrača v želodcih. Oh, kaj bi dal za domače makarone in Barilla omake. Še dobro, da imamo vsi tako ali tako nekaj problemov z višino, in nihče ni pretirano lačen. Edino, kar nas skrbi je, kako bomo na takšni slabi hrani preživeli naslednje 4 dni.
Ko gre sonce za horizont, se v takih višinah občutno shladi. V zadnjih sončnih žarkih jaz še vneto tekam sem in tja in slikam vse gorske lepotce v naši okolici, kjer nedvomno prednjači Tocllaraju (6034m), ko pa sonce izgine, pa se prav hitro postrgam notri v šotor. Kar naenkrat človek nima več veliko za početi – vsi se trudimo prebrati še kako poglavje v knjigah, vendar nas prav kmalu zmanjka, kar je pravzaprav popolnoma okej, saj naslednji dan že za ob 2. zjutraj nastavimo budilko.
Galerija slik
