Po dvodnevnem letenju in prekladanju smo veseli, da smo končno v Huarazu. Po dolgem dolgem spancu se zaradi časovne razlike vseeno zbudimo še sredi noči, vendar nikomur od nas treh ni težko poležavati do jutranjih uric. Zajtrk pojemo v prijetnem hostlu, ki je sicer poln skalnih plezalcev in bolderašev. S takim zaledjem gora, kot ga ima Huaraz, ne preseneča, da so v okolici tudi neštete priložnosti za športno plezanje in bolderiranje, disciplini, ki sta sicer bojda še dodobra nerazviti.
Ambiciozni, kot smo, se že prvi dan odločimo za aklimatizacijsko turo. Vsi so nam priporočali, da je obisk Lagune (jezera) Churup primeren prvi cilj za novoprispele prišleke. Super je, da ima Matevž energijo in željo, da se dogovarja z lokalci glede vsega, četudi ne zna govoriti špansko, kar traja skozi celotno trajanje izleta – z Evo tako vskočiva samo kdaj vmes, ko ima tudi Matevž dovolj 🙂 .
Razlog, zakaj je Cordillera Blanca tako popularna med alpinisti in plezalci je večplasten: seveda je na prvem mestu dejstvo, da gre za resnično lepe, težavne hribe na precej dostojni višini; drugi razlog je, da so hribi v primerjavi z npr. Himalajo ali Karakorumom navkljub prejšnji točki relativno lahko dostopni. Tako ni potrebe za odpravarski slog – v hribe greš za 3, 4 dni, nato pa lahko sestopiš nazaj v Huaraz, kjer se spočiješ v povsem civiliziranem načinu (tuši, postelje, dobra hrana, …).
No, za laguno Churup moramo sprva najti primeren kolektivo, ki nas bo popeljal v višje ležeče vasice nad mestom. Kolektivosi so mini-busi, ki so bolj ali manj glavno prevozno sredstvo za lokalno prebivalstvo. Pri nas bi v njih morda stlačili 8 ljudi, tu pa nimajo tako striktnih problemov z varnostjo v prometu, tako da se notri stlači toliko ljudi, kolikor je fizično mogoče, tovoru pa se seveda priključi še vse ostalo, kar ljudje tovorijo naokrog – kure, piščanci, zaboji, torbe, sodi, …
Ko se naš kolektivo približno napolni, “sprevodnik” zapre vrata, in šofer stopi na plin! Ja, vsak kolektivo ima sprevodnika – običajno gre za mulca, ki sedi zadaj v potniškem razdelku, in se na dogovorjenih mestih po ulicah skozi okno dere in drdra, če se želi še kdo peljati.
Ne mine dolgo, da se naš kolektivo napolni, in na zadnjih sedežih se v pravi pravcati rally vožnji kmalu drenjamo med številnimi slikovitimi indijankami. Čeprav je Huaraz že desetletja popularna destinacija za visokogorski turizem, sem prepričan, da smo za njih belci še vedno tako zanimivi, kot so v tem trenutku one za nas. Prav vse se nasmihajo in se vneto pogovarjajo v svojem jeziku; njihova tradicionalna oprava je res nekaj posebnega, saj so vse opravljene v pisane, rdeče in modre obleke, ter dolge kikle. Sprašujemo, kako da jim ni nič vroče, saj je nam znotraj vozila dovolj vroče za kratke rokave. Zelo težko jim je tudi določiti starost, saj trdo delo na višini verjetno že zelo zgodaj izoblikuje tiste izrazite obrazne gube, ki je sicer značilno za starejše ljudi.
Ja, hitro odkrijemo tudi, da življenje na podeželju (no, tudi v mestu izgleda podobno) primarno gre naprej zaradi žensk, ki opravljajo praktično vse potrebne stvari vsakdana, da ljudje lahko živijo. Dve ženički na kolektivotu denimo s seboj tovorita res težak sod z bencinom, ki jima ga moramo še ostali pomagati naložiti v kombi. Pogrešamo le moško populacijo – starejših moških, na primer, skorajda ni na spregled – dokler jih ne zagledamo, kako že zjutraj posedajo po lokalih. Človek tako žalostno uvidi, da so posledice Kolumba (in kasnejših španskih osvajanj) še vedno močno ukoreninjene. S tistim delom staroselcev, ki ga niso pokosile evropske bolezni in ni bil zasužnjen, je v stoletjih, ki so sledila evropskemu osvajanju Amerik, dodobra opravil alkohol.
Nasploh v Peruju, predvsem pa v bolj ruralni notranjosti (v regiji Ancash, kjer se nahaja Huaraz), človek doživi en res tak poseben občutek – čeprav je od španskega osvajanja minilo že 500 let, je v vsakdanjiku še vedno čutiti velik razkol med preteklostjo in sedanjostjo – prihodnost pa je precej negotova. Čeprav je bila velika inkovska civilizacija totalno podvržena španski in katoliški nemilosti in nadvladi, človek čuti veliko povezanost s preteklostjo, ki jo je sicer težko postaviti na ustrezno mesto. Ljudje v težkih visokogorskih pogojih kljubujejo ne glede na to, kdo trenutno zaseda predsedniško mesto v Limi, in navkljub dejstvu, da španščina izpodriva staroselski jezik, quechuo, ter da so praktično vsi indijanci zdaj katoliki, se v resnici samo življenje niti ni toliko spremenilo, česar ni omajala niti bolj nedavna zgodovina (denimo Svetleča pot). Vsekakor pa ta kulturna mineštra ustvarja tudi neko lastno identiteto, ki je – bojda – skupna celotni Južni Ameriki.
Naš kolektivo z veliko brzino drdra po vedno slabših makadamskih cestah, in Huaraz se kmalu v soncu blešči daleč za nami. Po desetih minutah vožnje nam je vsem jasno, zakaj je notranjost vseh prevoznih sredstev v teh krajih tako prašna: ni namreč dihtunge, ki bi v tem suhem podnebju zadržala ves prah zunaj avtomobilov, in ne mine dolgo, ko si vsi – na veliko zanimanje indijank – čez usta tlačimo buffe. Vasic je res vedno manj, in kar naenkrat se znajdemo na prostrani planoti pod belimi gorami. V redkih vasicah počasi iz kombija ena za drugo izstopajo indijanke, dokler ne ostanemo edini potniki mi trije, in še dva nizozemca.
Naša pot se konča na pravem “ranču” na nadmorski višini 3800m, kjer nam zvezni oficir sprva zaračuna vstopnino v narodni park Huascaran. Proti Laguni Churup vodi dobro utrjena pot (jezero je priljubljena pohodniška destinacija), vendar se moramo kar dobro brzdati, saj na redkem visokogorskem zraku vsi postanemo zadihani že po nekaj korakih. Še najbolje se drži Eva, ki ne kaže nobenih posebnih znakov visoke nadmorske višine. Do jezera, ki se nahaja na višini 4450m, potrebujemo dobro uro in pol umirjene hoje. Mene že štema v glavi (kot sem pričakoval, da me bo), medtem ko moja sopotnika nimata teh težav. Lokacija je res fenomenalna – pred nami se razteza širno ledeniško jezero, nad njim pa leži ~900m skalno-snežna jugozahodna stena gore Churup (~5495m).
Prvič pobliže vidimo velike razsežnosti tukajšnjih gora, in čeprav smo po takšnem nedolžnem trekingu dodobra zadinahi in zmatrani, se resnično veselimo (no, hkrati smo malo prestrašeni) naslednjih treh tednov, ki jih načrtujemo preživeti v osrčju teh lepih gora.
Na obali jezera se zleknemo na prostranih granitnih ploščah, toda žal nas mrzel veter kaj kmalu prisili, da začnemo s sestopom, ki gre kot po maslu. Z vsakim izgubljenim metrom višine se človek počuti bolje in ima več energije, meni pa tudi glavobol vsaj malo popušča (čeprav se ga zares dokončno ne znebim vse tja do konca izleta, ko gremo v Limo na morsko obalo).
V Huarazu smo ob dostojni uri, in ker je vremenska napoved za naslednje dni dobra, se prav na hitro odločimo, da že naslednji dan gremo za 4-5 dni v hribe. Tako se moramo res dobro zorganizirati, da še preden se zaprejo trgovine, nakupimo potrebno hrano za 5 dni, ter zorganiziramo transport.
Galerija slik
