Za prvi aklimatizacijski cilj nad dolino Ishince smo si z Evo in Matevžem izbrali “najlažji” pet-tisočak v okolišu, Urus Este (5420m). Gora je lahko dostopna (na vrh se bolj ali manj sprehodiš), hkrati pa je izhodišče ravno Ishinca Base Camp.
Prve noči na nekoliko večji nadmorsko višini ne preživim najbolje; ravno dovolj me boli glava, da ne morem in ne morem zaspati, in kar naenkrat je ura 2. zjutraj. Eva in Matevž, ki sta spala nekoliko bolje, se zbudita, in skupaj si privoščimo hladen zajtrk v obliki čapatijev (kruha) in nekimi namazi; skuhamo si tudi čaj iz kokinih listov, kar potem postane kar navada za vsa naslednja jutra v visokogorju. Sicer nobenemu ni ravno pomagal pri premagovanju višinske bolezni, kot so nas nekateri prepričevali, vseeno pa zjutraj paše v telo zliti nekaj toplega.
Po zajtrku se skobacamo iz šotora v jasno in dokaj svetlo noč. Že prejšnji dan smo si ogledali, kje se začne stezica proti vrhu (nasvet: za straniščem od koče), in že v prvih 10 minutah hoje zagrizemo v kar konkreten breg. Urus Este je res super aklimatizacijski hrib, saj takoj iz baznega tabora začneš s strmim vzponom, ki ne pojenja vse do vrha. Seveda nas vse matra nadmorska višina, zato moramo hitro prilagoditi tempo hoje na počasne obrate. Začetna strmina se nam pošteno vleče, in ko se nam zdi, da bi že davno morali doseči snežišča in nekoliko manj strm teren pod končno piramido hriba, jih končno dosežemo. Čaka nas še precej poskakovanja čez granitne bloke, kjer se sam začenjam počutiti vedno bolj utrujen in nesiguren.
Navkljub enostavnem vzponu je sem in tja potrebno malo poplezati po raznoraznih granitnih zajedah in grabnih, in kmalu se zavem, da plezam popolnoma brezbrižno. Toliko sem namreč zmatran, da mi je za varno gibanje – pa čeprav teren ni zelo težaven – naravnost vseeno. Prav hitro se odločim, da nima nobenega smisla nadaljevati v takem stanju. Tako spustim Evo in Matevža, ki se počutita bolje (sploh Eva, za katero izgleda, kot da je popolnoma imuna na višinsko bolezen), naprej, sam pa se usedem na bližnjo skalo.
Odločim se, da bom kamerada vseeno poizkusil počakati, in na tak način naredil nekaj dodatne aklimatizacije. Počasi se dela čudovit dan, vendar sem praktično takoj primoran nase navleči vse, kar imam od oblačil, pa me v mrzlih trenutkih – tik preden vzide sonce – vseeno začne zebsti. Glede na okoliške hribe, in senco Urus Este za menoj, ocenim, da sem nekje na višini 5100m. Toda mraz je poplačan s prelepo gorsko okolico, in ob opazovanju čudovitega prizora, ki se začne odvijati v gorski kulisi naokrog mene, malodane pozabim tudi na glavobol.
Sončni žarki počasi začenjajo lizati vrhove na nasprotni strani doline – od leve proti desni se najprej ožari mogočna Ranrapalca (6162m), nato pa se postopoma barvajo še njeni bolj pohlevni sosedi na moji desni. Ne mine dolgo, ko celotno gorsko obzidje na drugi strani doline dobesedno gori v sončni svetlobi. Ko nastopi sonce sicer čutim, kako toplina začne prepredati moje telo, vendar ugodje ne traja dolgo, saj se s sončnim vzhodom vzdigne tudi hladen veter.
Ko si ravno uspem poiskati primerno zavetrje z lepim razgledom, mi pogled čez hrbet razodene, da Eva in Matevž že počasi sestopata. Čez nekaj minut se srečamo in nasmejana povesta, da jima je uspelo priti na vrh. Skupaj tako začnemo počasi sestopati. Ko imaš višinsko bolezen, je sestop približno tako dobra zadeva kot vrečka najboljših bonbonov, ki si jih človek poželi. Z vsakim izgubljenim višinskim metrom si bolj pri močeh, manj te boli glava, pa še vedno boljše volje postajaš. No, vsaj pri meni je bilo tako.
Zaradi zgodnjega štarta in relativno “kratke” ture smo nazaj pri šotoru že okrog poldneva. Tako nam preostane še precej dnevne svetlobe, in čas si krajšamo s hidriranjem (čaj), kuhanjem (tokrat nam makaroni sicer uspejo nekoliko bolje, še vedno pa so pri naših zaradi višine razdraženih želodcih sprejeti bore hladno, in niti podrazno se ne najemo toliko, kot bi si želeli) in grizljanjem sladkih prigrizkov in čokoladic (za razliko od ogabnih makaronov s tem naši želodci nimajo problema).
Nekje sredi popoldneva mimo prinese tudi tri sokrajane iz Škofje Loke, ki se v tem času prav tako mudiju v Peruju. Njihov cilj je precej bolj zahtevna direktna linija v severni steni Ranrapalce, in še v dnevni svetlobi imajo cili prispeti do baznega tabora pod steno. Tako nekaj časa kramljamo, nato pa morajo oni vzeti pot pod noge.
Mi se posvetimo taljenju vse potrebne tekočine za čez noč in za jutrišnji dan, ko si izberemo naslednji “aklimatizacijski” cilj, Ishinco (5530m). Neverjetno, kako hitro se sonce skrije za hribe, in čas napoči, da se zopet zabubimo v šotore.
Galerija slik
