V Evropske centralne Alpe se iz juga, iz slikovitih italijanskih sredogorij, zažira več širokih ledeniških dolin. Verjetno najbolj znana izmed njih je Aosta, ki se zaključi direktno pod najvišjim vrhom Alp, Mont Blancom. Izredno lepe pa so tudi ostale alpske doline v Italiji – in ena izmed takih je dolina Val d’Ossola, ki se skoraj naravnost severno od Milana zažira v osrednji greben Alp. Šoferjem bo dolina bržkone najbolj poznana po cestnem prelazu Simplon, ki omogoča najkrajši prehod iz Milana do osrednje Švice; med plezalci pa dolina in okoliš slovita po številnih krajših in daljših granitnih stenah, kjer se nahaja lepo število poči. Za podaljšan vikend sem se pridružil ekipi dveh kolegov iz AO Kranj in enega Tržičana, in za cilj smo si izbrali majhno vasico Cadarese v osrčju doline Ossola.
Že ko se vozimo po dolini, nam je hitro jasno kje leži glavni posel doline – na številčnih mestih vsenaokrog nas se nad dolino pnejo strme granitne stene, ki pa imajo lepotno napako: izbrane so bile namreč kot ustrezna mesta za kamnolome; tako marsikje med vrtoglavimi, nedostopnimi policami človek zagleda kakšen gromozanski žerjav. Granit tod režejo v obliki velikanskih, popolnoma pravilnih blokov, in ponekod so celi konci hribov “sfrezani” v pravilnih, pravokotnih oblikah. Na mestu, kjer se nahaja vasica Cadarese, je dolina sicer že zelo ozka: na zahodni strani čez prepadno steno iz bleščeče oranžnega granita (ki je na srečo bil prikrajšan kamnoseških posegov) pada gromozanski slap, ki se nato v potoku steka mimo glavnega turističnega bisera vasice – zdraviliščnega centra oz. term. No, nas pa je precej bolj privlačila vzhodna stran, kjer se v strmi gmajni prepletajo številne police, ki jih ločujejo krajši (10-50m) skalni odstavki.
Razlog, zakaj smo se odločili obiskati tako oddaljen košček Italije za “tako majhno stenco”, so poči. Plezanje poči v granitu (ali peščenjaku in drugih kamninah) je namreč plezalska disciplina, ki jo mora osvojiti vsak plezalec, ki želi poizkusiti plezanje v Ameriki, ter v kateremkoli visokem gorstvu, kjer je primarna kamnina granit. V Sloveniji, kjer prevladuje apnenčasta kamnina, poči človek pravzaprav sploh ne more plezati. Samo plezanje poči pa je tako drugačno od našega plezanja, da se človek počuti skoraj tako, kot da bi se ukvarjal z drugim športom. Na splošno v Evropi manjka primernih krajev za plezanje pok, in tudi Centralne Alpe so precej skope z njimi (z nekaj svetlimi izjemami v Švici in Franciji); zato so plezališča, kot je Cadarese, taka posebnost, saj je na izredno majhnem področju skoncentrirano veliko število lažjih in težjih poči, kar je odlično za učenje te nove tehnike!
Poči (angl. cracks) se pleza na poseben način: najprej si človek s samolepilnim trakom na poseben način oblepi dlani (z namenom, da ga oster granit ne opraska do krvi), nato si za plezalni pas obesi cel asortiment pomičnih varoval – metuljev in zatičev – naveže na vrv, ter začne s plezanjem. Od širine poči je nato odvisno, ali bo človek vanjo tlačil pesti v horizontalnem položaju, pesti v vertikalnem položaju, ali pa je prostora samo za prste. Zanimiv problem so tudi poči, ki so širše kot človeška pest (angl. off-width), kjer mora človek biti še bolj izviren pri tem, kako bo zataknil svoje ude in telo in se premikal navzgor.
Ker sta obadva Mihata preteklo leto že plezala v Ameriki, sta prevzela vlogo mentorjev, in z Maticem sva tako že prvi dan v plezališču lepila trakove po dlaneh in se spopadala s smermi lažje težavnosti (za najine standarde). Resnično je zanimivo, ko si soočen s plezalnim problemom, ki se ga zaradi povsem drugačne tehnike sploh ne znaš lotiti prav; tako si postavljen v situacijo totalnega začetnika, in po svoje je prav super občutek, ko se imaš še toliko novega za naučiti in ti je skoraj vsak gib telesa nekaj povsem novega. Sicer pa je plezanje poči izredno fizično naporno – bolj kot plezanje v apnencu – in utrudi res vse dele telesa: stegna, meča, jedro (hrbtne in trebušne mišice), rame, bicepse in tricepse. Po treh dneh plezanja sem vsaj jaz bil popolnoma uničen, tako kot po plezanju v apnencu že dolgo ne.
Plezališče Cadarese je zanimivo tudi po tem, da so navrtana samo sidrišča na vrhu smeri. Do tja se mora plezalec varovati z pomičnimi varovali, ki sicer v granitnih počeh držijo neverjetno dobro; navkljub temu je potrebno glavo nastaviti na možnost padcev na lastno varovanje (katerih sicer nismo veliko prakticirali). Generalno nam je bilo vsem plezališče izredno všeč, saj se nahaja v prijetni senčki (na vročem junijskem soncu je bilo namreč plezanje že skoraj nemogoče), smeri je ogromno, in to vseh težavnosti – od 5a pa do 8a (in še navzgor). Prvi dan smo se zares bolj ali manj ogrevali, drugi dan pa smo si vsi izbrali svoje cilje, in plezali na polno, kolikor je le šlo. Forma se je sicer gibala tam nekje od 6b do 6c, kar pravzaprav ni slabo – ne toliko slabše kot forma v apnencu! Pogledati smo šli tudi famozno smer The Doors, ki sta jo na tehniko imela ogledana Miha in Matic, vendar je uspešen vzpon žal preprečila mokrota (no, in pa polne hlače, ko smo se enkrat znašli pod smerjo). Za zadnji dan je dovolj energije zares ostalo samo še Zupinu, z Maticem pa sva ta dan bolj ali manj plezala na top rope.
Sicer pa se nas je v Cadareseju v tem času mudilo kar nekaj slovencev. Hecno: že prvi večer, ko nam je končno uspelo najti piknik prostor (kjer Italijani tolerirajo spanje čez noč, vkolikor čez dan pospraviš šotore), avto zaparkiramo poleg dveh drugih avtomobilov s slovensko registracijo, in kaj kmalu odkrijemo, da se seveda poznamo! Manjša ekipa je plezala že dan poprej, sicer pa smo si nekaj dni delili plezališče. Kot zanimivost : celotna dolina z okolišom seveda ponuja več kot samo naše plezališče v Cadarese-ju. Za področje je ravno v teh dneh (junij 2019) izšel nov vodniček, ki obljublja cel kup sektorjev, plezališč, kratkih, daljših in tudi alpinističnih smeri v bližini doline Val d’Ossola. Žal smo ga dobili le v nemščini, saj se za angleško verzijo očitno niso potrudili. Kakorkoli, skupina kolegov je zadnji dan plezala v sosednjem plezališču Esigo (uro in pol dostopa), in slišati je bilo samo hvalo na račun noro dobrih splitter crack-ov. Tudi generalno je dolina prav idilična – en dan smo se zapeljali do konca ceste, kjer se ob kar visokem zatrepu doline nahaja slikovita vasica s cerkvico na zelenem gričku po imenu Riale. Vsekakor regijo toplo priporočam tudi pohodnikom in motoristom!
Izleta je bilo kar prehitro konec, in na praznični torek smo sredi dneva zajahali jeklene konjičke in pomahali Cadarese-ju v slovo; toda z lepimi spomini, in mislimi na povratek v prihodnosti…
Galerija slik
