V zadnjem tednu avgusta sem se navkljub nestanovitni vremenski sliki, ki je obetala vsakodnevne padavine, odločil za oddih v Bohinju, deželi “kjer ima dež mlade”. Izkazalo se je, da je tudi tod dežja ravno toliko kot drugje po Gorenjskem – občasno kakšen naliv v popoldanskem/večernem času, sicer pa lepo, sončno do pretežno oblačno vreme. V sredo se s Saro – ki te dni služi kruh v Bohinju, in je ta dan prosta – dogovoriva za skupinsko preživljanje aktivnega prostega časa. Vremenska napoved je relativno optimistična, tako da kar takoj predlagam, če greva splezat Kaminsko smer (IV+/III-IV, 200m) v Debelem vrhu. Jugozahodna/zahodna stena Debelega vrha me je zanimala že odkar sem prvič silvestroval na planini v Lazu, in tokrat se mi je zdela idealna priložnost, da jo končno, po 8 letih, pobliže spoznam.
Po krajšem logističnem zapletu – do Sare mora namreč od njenega doma pri Kranju v Bohinj priromati njeno alpinistično kladivo – sva nared, in v sredo okrog pol 7. ure zjutraj že parkirava na parkirišču pri planini Blato in zagrizeva v klanec proti planini Laz. Dela se res lep dan, in razgledi dol proti Bohinju in Pečem (Spodnjim Bohinjskim goram) so prečudoviti. Edini opomin, da je ozračje nestabilno in vlažno je sopara, ki naju spremlja praktično cel dan.
Na planini v Lazu sva po dobri uri hoje, in odločiti se morava, v katero smer kreneva zdaj. V vodničku Bohinjske stene sta namreč opisana dva pristopa, eden z leve (s steze, ki vodi proti Kredi, Slatni, Voglom), eden pa z desne, s poti na Lazovški preval. Meni je nekako bolj povšeči desni pristop, pa tudi iz planine v Lazu zgleda pot precej bolj očitna in jasna, kot z leve strani. Tako se usmeriva proti Lazovškemu prevalu, kjer pa kaj kmalu, po kratkem vzponu skozi gozd, skreneva s poti levo proti ruševju, meliščem in travi pod južno steno Debelega vrha. Prečiva mimo vstopa v Bricotove smeri – Nebeško simfonijo in Katedralo – in nadaljujeva po melišču levo navzgor. Prečka v levo se še naprej nadaljuje po travah, nato pa se povzpneva po še enem melišču/grapi skoraj do vznožja južne stene; tu se znajdeva v nekakšnem “amfiteatru” v levem delu južnega ostenja Debelega vrha, kjer se vsenaokrog pred nama razprostira čvrsta, kompaktna skala. Na tem mestu se spustiva po melišču kakih 50 višincev navzdol nazaj proti Lazu, saj morava poiskati prehod v levo, na nekakšno gozdnato rebro, do katerega pa naju loči kar izrazito strm, 20-30 meterski pas ruševja in skalovja.
Ko morda prvič nekoliko podvomiva, ali sva na pravi poti, v skalnem rebru zagledava fiksno vrv, ki s pne čez kar strm, a preplezljiv skalno-rušnati odstavek. No, te vrvi pa ni opisane v nobenem vodničku, ampak bo že prav, saj vodi čez na videz najlažji prehod do lažjega sveta zgoraj. Čeprav nama je vrv v veliko pomoč, je vseeno potrebno kar poprijeti skalo (in kakšno korenino), ter se celo enkrat kar dobro nagniti navzven, da priplezava do lažjega sveta zgoraj. Na tem mestu se fino ogrejeva – gre se za pravo pravcato “trentarsko” budnico za dobro jutro, sploh s težkimi nahrbtniki, ki jih nosiva!
Po strmem odstsavku sledi lično izsekana stezica skozi ruševje, ki naju končno pripelje na na videz neskončna melišča, ki se zložno dvigajo proti severozahodu, medtem ko se jugozahodna stena Debelega vrha na najini desni ves čas bolj razkriva in dviga. V teh koncih je sigurno bolj kot človek doma gams, na kar naju opominjajo nešteti bobki, ki ležijo prav vsevprek čez komaj vidno stezico, ki ji poizkušava nekako slediti. Hoja čez melišča je kar sitna, in ko končno ugledava najino smer, se kar razveseliva, da so melišča pri kraju. Navkljub temu sva nad ambientom in skalovjem pred nama dodobra očarana! Stena je namreč prava lepotica – na najvišjem delu, še bolj levo od naju, je visoka zajetnih ~250m, kar je za Bohinjske stene velika redkost. Morda še bolj pomembna pa je kakovost skale! Če je stena v spodnji tretjini morda še travnata in rušnata, in lahko človek pričakuje tudi kak bolj podrt/majav oprimek, se v zgornjem delu stena poganja kvišku v obliki res kompaktnih, belih plošč, ter vrtoglavih stolpov in razov! Če bi takale stena bila dostopna v, recimo, eni uri hoje od avta, bi se v njej brez dvoma trlo smeri; tako pa stena večinoma sameva, obsojena na kakega redkega iskalca samote in bohinjske plezarije. Tjah, morda je pa tako še najbolje…
Najina smer se sicer ostenja loti na nekoliko krajšem, 200m visokem delu na desni; kot prehod do roba stene si izbere – kajpak – izrazit kamin, ki se vleče vse do roba stene, in ki ga hribovsko oko res ne more spregledati. Ker je Sara po dveh letih zopet v hribih (nazadnje sva skupaj plezala Madono v NŠG), meni pripade čast, da plezam naprej. Ura se meni zdi že kar pozna (dostopala sva debele 3 ure), in ker se naokrog pojajo oblaki, sem kar nekoliko neučakan in naju priganjam, da čim prej začneva plezati. Prvi raztežaj je klasična šodrovska dvojka/trojka, ki jo splezava kar v gojzarjih. Tudi prva polovica naslednjega raztežaja poteka po skrotastem svetu, nato pa se stena le postavi pokonci, in po vse bolj strmih prehodih se usmeriva v izrazit kamin. Drugo sidrišče zabijeva pod detajlom smeri, s IV+ ocenjenim previsom, ki zapira pot naprej po kaminu.
Sluzasti, mokri previs mi nič ne diši, četudi je v njem zabit star klin z obročkom. Časi so se spremenili, in očitno pripadniki mlajše generacije ne plezamo več tako radi kaminov, kot so jih naši idoli iz prejšnjega stoletja. Pravijo, da alpija v plezališču prepoznaš, če vidiš, da detajl smeri obvozi po levi ali po desni. No, tokrat jaz naredim obratno – na frikota se odločim, da kamin v lepem, stenskem plezanju obvozim po levi strani, in po nekaj nesigurnih gibih sem totalno navdušen, saj lepi prehodi vodijo čez razčlenjeno skalo proti levi, nato pa se s prečko v desno vrnem nazaj v smer. S Saro se strinjava, da sem si zaslužil nov vzdevek – mojster obvozov 🙂 .
No, višje gori se kamin nadaljuje, in očitnih obvozov zmanjka. Tako sem primoran pač zaplezati v kamin, kjer se nahaja tudi preostalih nekaj klinov v smeri. Plezanje je kar težavno in izpostavljeno; pač, “bohinjska štirica”. Tako sem kar vesel, ko se serija dveh kaminov konča, in se znajdem v nekoliko lažjem svetu. Sledi še zadnji raztežaj, kjer po nekaj prehodih čez previsne bloke ujamem res lepo plezanje proti levi po kompaktni, hrapavi skali. Zadnji, kar strm kamin, ki se ga je videlo že od vstopa v smer (na desni se nad njim dviga nekakšen stolp), pa zopet obvozim po levi strani, kjer spet najdem resnično lepe prehode po strmi, odprti steni. Prečka nazaj desno v zadnje metre kamina me v nadaljevanju pripelje na rob stene, kjer uredim še zadnje sidrišče.
Ko Sara pripleza za menoj, se obadva strinjava, da sva imela kar lepo in intenzivno hribovsko izkušnjo. Edino, kar nama sicer ni jasno je, od kje lahko v vodničku piše, da se smer pleza 1 uro!? Morda jo je kak našutan bohinjski klasik v tej časovnici splezal v solo vzponu, za navadne smrtnike, kot sva midva, pa bo bol pravšnja časovnica ~3 ure, kot sva jo plezala midva. Kakorkoli – ko izplezava iz smeri, se znajdeva na travnatem grebenu, kjer se direktno pod nama razproste čudovit razgled na planino v Lazu, do vrha Debelega vrha pa naju čaka še dobrih 20 minut hoje po jugozahodnem grebenu, ki je enostavno čudovit – ponuja namreč lepo poplezavanje po strmih travah in kompaktni skali z res enkratnimi razgledi vsenaokrog. Tudi vreme dobro sodeluje; med plezanjem naju je za nekaj časa zajel oblak, med hojo po grebenu pa uživava na soncu. No, na vrhu se vseeno ne mudiva dolgo, in po sestopu nekoliko bolj konkretno pavzo narediva šele na planini v Lazu. Pred Bricotovo kočo se zlekneva v travo, in med sončenjem obujava spomine na vse ferajnovske dogodivščine; nato preventivno, da se ne bi preveč polenila, oddirjava še zadnjo etapo nazaj do planine Blato.
Morda še nekaj bolj “suhoparnih” informacij o smeri: smer sva splezala v 4 dolgih raztežajih (50-60m), opreme v smeri ni veliko (mislim, da sva naštela ~5 klinov, ki že tičijo v skali), vsa sidrišča sva nabijala sama, skala pa je dobra do odlična in sprejema tako kline, metulje in zatiče. Sam bi rekel, da je smer pravzaprav kar resna oz. zahtevna; v zgornji polovici je potrebno kar plezati in urejati lastno varovanje, olajševalna okoliščina pa je morda le lahka orientacija. Vsekakor pa bi priporočal obisk, saj smer poteka v resnično čudovitem in samotnem kotičku bohinjskih Julijcev!