V obdobju, ki je bil prežet s službenimi obveznostmi, selitvijo v prestolnico in intenzivnim obeleževanjem starostnih “zmag”, se imam toplo za zahvaliti Evi in Teji, da sta me dobesedno “zvlekli” v Paklenico. Rekel sem si, da nima veze, koliko je človek uplezan, Paklenica bo pa sigurno super. In res je bilo tako! V sredo po službi oddirkamo na jug, kjer si postavimo šotor v (bojda slavnem) Aniča kuk kempu, kjer je že nastanjeno lepo število plezalcev.
Prvi dan se odločimo za naskok Diagonalke (6a+, 200m) v Debelem kuku. Nimamo občutka, da bi vstali pretirano zgodaj, saj se v kanjonu znajdemo okrog pol 9. ure zjutraj, kjer smo dodobra presenečeni! Le-ta je namreč še skoraj popolnoma brez plezalcev. Ta dan nobeden od naju s Tejo ne kaže pretiranega navdušenja plezati naprej – za Tejo ne vem, sam pa sem kar nekoliko nesamozavesten v svoje plezalske sposobnosti po dveh bolj ne-aktivnih mesecih v svojem življenju. Na srečo je Eva po enomesečni plezalni epopeji v Ameriki totalno nahajpana, in hitro smo dogovorjeni, kdo bo danes vlekel smeri naprej 🙂 .
Diagonalka že takoj postreže z lepim plezanjem, ki se na poti navzgor samo še stopnjuje. Vsi smo nekako cvikali pred smerjo, saj smo od nekaj ljudi slišali, kako naj bi bila težka za svojo oceno. Toda plezanje nam gre povsem gladko, in hitro preplezamo detajle smeri. Na vrhu, kjer Diagonalka še naprej vleče špuro proti desni po lažjem terenu, je morala naveze že vrhunska, in ni mi težko prepričati soplezalki, da splezamo še zadnja dva raztežaja smeri Senza Pieta, ki ju imam v spominu kot izredno lepa. O težavnosti Diagonalke pa smo bili vsi trije sklepčni, da je 6a+ povsem na mestu; prvi detajl, najtežje mesto, je povsem frikovski, s krimpi in nekaj slabimi stopi za desno nogo; drugi 6a v smeri po kaminu/zajedi pa tudi ni tak bav-bav, edinole malo te zna proti vrhu našutati. Navrtanost smeri je pa povsem zgledna.
Ko odabzajlamo nazaj v kanjon (in se v plezalkah sprehodimo nazaj do vstopa v smer – svojevrsten pristop k pristopu “light&fast”), je ura še dovolj zgodnja, da je časa še za eno krajšo smer. Z Evo se tako zapodiva v Hugga Wugga (6a/a+, 45m), ki jo splezava z vrha luske kar v enem daljšem raztežaju. Smer ponudi res krasno apnenčasto poko. Dovolj smo zgodnji, da v zadnji dnevni svetlobi skočimo še do morja, kjer Eva opravi tradicionalno kopanje, dan pa se zaključi v kempu. Nekateri podležemo zgodaj, nekateri kasneje.
V petek se Eva dogovori za plezanje z Ahacom, midva s Tejo pa se odločiva za Water song (6a+, 160m). Sam sem nekako odkril, da plezalna forma še kar je, edinole blazinice na prstih so na preizkušnji, če bodo zdržale intenzivno pakleniško izkušnjo dva dni zapored 🙂 . Tokrat je v kanjonu zjutraj precej več gužve – dan je namreč res sončen in lep – toda na srečo je najina smer brez navez v njej. Smer je bila meni precej simpatična, sploh prehod čez previse v srednjem delu, moram pa povedati, da sva bila glede detajla smeri nekoliko zmedena. Po skici gre nad lusko smer kar precej direktno navzgor, kjer sva sicer zagledala svedre, vendar se nama je stvar od spodaj zdela precej težja od 6a+. Tako sva sledila svedrom po elegantni prečki z ostrimi podprijemi proti levi, ki so se zaključili z nekaj fantastičnimi gibi čez strmo steno v zgornje etaže stene. Prečka je ponudila lepo, kar pumpy plezanje s precejšnjim luftom pod nogami. Zadnji raztežaj pa poteka po lepih, ne pretežavnih ploščah do vrha.
Ker je dan še mlad, se usmeriva še v eno smer – Karamara sweet temptations (6a+, 110m). Teorija je šla nekako tako, da “so pa v Paklenici vse Pezzolatove smeri res lepe, tako da bo tudi ta”. Sicer nisva prepričana točno, zakaj kakih 5 metrov desno od vstopa v smer stoji tabla “No climbing”. No, vstopni raztežaj nama da kar vetra, in na štantu nisva več toliko navdušena nad izbiro. Smer se namreč takoj začne s kar atletskim plezanjem po res zlizanih stopih – kar je kar šok, ko je človek navajen ostrega standarda ostalih smeri v kanjonu. Na srečo se vtis o smeri kmalu popravi, saj so zgornji trije raztežaji smeri res lepi, ne-zlizani, pa še končno naju obsije sonce. Zatakne se nama sicer pri abzajlu; ko poizkusiva združiti 2. in 3. abzajl (po smeri lahko abzajlaš v 4 spustih, saj je vsak štant v smeri v bistvu sidrišče za spust), da bi imela namesto štirih tri abzajle, se nama vrv grdo zatakne. Na srečo ravno v tem času za nama na prvo sidrišče pripleza naveza, in počakava jih, da splezajo še en raztežaj, in nama tako osvobodijo vrv. Vsekakor priporočam, da se naredi kar štiri, sicer relativno kratke, spuste po vrvi (po originalnih raztežajih smeri)!
Resnično kislo vreme, ki je napovedano za naslednji dan, je povod, da se vse-splošno žuriranje plezalske populacije začne že z večerjo pri Dinkotu, nato pa nadaljuje v kempu Peko, kjer AO Rašica zorganizira res dober žur. Hvala vam, noro je bilo! Tam srečamo še nekaj kranjčanov in drugih znanih obrazov. Po vrnitvi v naš kemp se stvar seveda nadaljuje; nekateri smo kisli in bedni in gremo spat, nekateri drugi pa vztrajajo pozno v noč oz. vse tja do jutra!
Sobota je dan za regeneracijo. Ker je vremenska situacija za naprej še vedno bedna, si tako privoščimo daljši spanec, nato pa z Evo in Tejo vseeno gremo splezati Oliverja Dragojeviča (3, 150m). V bistvu smo kar navdušeni – eno tako fletno grebenčkanje, tudi v mokrem. Škoda le, da ga je čisto prehitro konec. Ker vreme noče in noče sodelovati (beri: ne dežuje), zberemo še toliko poguma, da se gremo – tokrat vsi trije – zabrisati v morje, sledi pa večerna vožnja domov.
Šit, Paklenica je res zmerej fejst, ne glede na to, koliko si uplezan. Upam, da me ljudje še večkrat spomnijo na to, da ne bom samo na vsaki dve leti obiskovalec…
Galerija slik
