Po težko pričakovani pošiljki snega, ki je obdarovala predvsem Julijske Alpe, sem – kot celotna alpinistična srenja, se razume – nestrpno odšteval dneve, da se razmere v hribih nekoliko stabilizirajo. Precej sem tuhtal, da bi v Logarski dolini znale biti dobre zimske razmere, saj je v Kamniških Alpah zapadlo manj snega. Seveda v tem razmišljanju nisem bil osamljen, in ko sem sredi tedna izvedel, da so plezali Igličevo in poročali o dobrih razmerah, je bilo vse jasno.

Z Evo sva se tako za po-božično soboto kar hitro dogovorila, da greva splezati Vzhodno smer v Malo Rinko. Še največja dilema večera pred odhodom je bila, kdaj ponoči začeti, da naju ne bo prehitela kakšna druga naveza. Nazadnje zmaga razum (oz. želja po spancu), in posledično iz Kranja na dolgo pot proti Logarski dolini odrinemo (pridruži se nama še Andraž) ob udobni 5. uri zjutraj.

Na parkirišču pod Okrešljem se ravno napravljamo, ko pridrvi še en avtomobil, kmalu pa še Andraževa soplezalca. Vsi začnemo s hojo proti Okrešlju, in z Evo kmalu naprej spustiva fanta iz Matice, ki imata hitrejši tempo. Seveda sta si tudi onadva izbrala Vzhodno smer. Ko prisopihamo nad pogoreli dom na Okrešlju in zagledamo severna ostenja Turske gore in Rink, z Evo odkrijeva tri stvari: (1) da so razmere res vrhunske, saj je sneg naliman tudi na res strme dele sten, (2) da naju bo cel dan bičal močan severnik, in (3) da je na vstopu v Turski žleb še ena naveza, ki bržkone tudi cilja v Vzhodno smer (kasneje se je izkazalo, da je bilo res tako).

Eno navezo sem še nekako bil pripravljen čakati pred seboj, dveh navez pa pač ne, zato začnem Evi malo omenjati, če greva kaj drugega. Na srečo sem večer prej v vodničku poslikal tudi sosednje smeri, in Eva se hitro pusti prepričati, da zarineva v kombinacijo smeri Bela Piramida / Tschadova smer (III+/2, 300m), kjer ni videti nobene človeške aktivnosti. Vstop vanjo se žal začne nekoliko bolj levo, iz nekih drugih melišč. Zato sva primorana preplezati greben na najini levi, ki ločuje vstop v smer od melišč pod Turskim žlebom, ter se spopasti z nekaj gozdarjenja čez borovce.

Na vstopu v smer naju pričaka prvi skokec, tako da se naveževa; razmere tukaj so pravzaprav tako-tako, saj je naplaženega snega ponekod tudi do kolen; upanje nama daje škripavec, ki je nalepljen čez skale povsod, kjer je strmina nekoliko večja. V drugem raztežaju se razmere že izboljšujejo, in plezanje po trdem snegu bi bilo pravo veselje, če naju ne bi konstantno zasuvali pršni plazovi. Na srečo se tukaj smer usmeri proti desni, in tako ven iz velike snežne vpadnice.

Po tem delu smeri se razveževa, in srednji del smeri plezava kar nenavezana. Sneg je povečini čisto pravi trdi škripavec, ponekod pa se nahajajo tudi flike naplaženega snega. Nekje vmes naju – v upanju, da bi šparal meča – usmerim v flanko naplaženega snega. Kar naenkrat začneva z Evo drseti navzdol – odtrgala se nama je kloža! Reši naju dejstvo, da je flanka res majhna in tanka (verjetno kake 2×4 metre, ter kakih 10cm debela), in z derezami na nogah se ustaviva praktično v trenutku, saj je spodaj trda podlaga. Vseeno nama “dogodek” da močno misliti, in moram reči, da v nadaljevanju vse do vrha previdno ciljava škripavec, četudi to pomeni bolj strmo in intenzivno plezanje. Na srečo je le-tega v izobilju…

V zgornjem delu, pod izstopno prečko smeri, se zopet naveževa, saj se teren postavi nekoliko bolj pokonci. Varujeva se povečini na T sidrišča, saj v trdem snegu kaj dosti drugega ne pride v poštev, le v prečki sva vesela dobre skale, kamor pridno zatikava frende.

Ko doseževa vrh naju končno obsije sonce, in pred nama se razprostrejo zasnežena kraljestva Rink, Skute in Grintovca. Žal severnik še vedno neusmiljeno brije, tako da imava na vrhu le kratko malico, nato pa oddirkava nazaj navzdol proti Turskemu žlebu, v katerem veter končno nekoliko pojenja. Pomenimo se še z drugimi navezami, ki ne morejo prehvaliti razmer v Vzhodni smeri in Celjski smeri, nato pa oddirkamo nazaj domov.

Galerija slik