Z Jakom se že celo zimo trudiva ujeti za kakšno skupno uživanje sneženih užitkov v hribih. Sredi februarja, po že dokaj aktivni zimski sezoni, se nama je končno uspelo dogovoriti za termin.
Odločiva se za kar precejšnjo klasiko letošnje zime, Bogovsko grapo (90°/70° IV-, sneg do 50°) v Šplevti nad Zadnjico. Gre se za ne preveč težavno grapo, ki pa se je vseeno veseliva, saj smo gorenjci v primorskih koncih toliko redko, da je vsak obisk v tiste kraje posebno doživetje.
Kar neverjetno, toda obadva sva prvič v življenju v Zadnjici (kar pove vse o tem, kako malo se gorenjci potikamo po teh koncih…), in navdušena sva nad markirano mulatjero, ki naju vodi proti Kriškim podom. Ena taka res urejena steza, ki nikoli ne postreže s strmim klancom, pač pa (ob vedno bolj prelestnih razgledih) konstantno pridobiva višino.
Nekako po uri in pol hoje – ko pridobiva že kar nekaj višine – naju na razkošnem razgledišču pričakata dve klopci, kjer si v miru privoščiva pavzo in se opremiva, saj se tu prične vzpon po grapi. Bogovska grapa preseka celotno ostenje Šplevte nad Zadnjico (2224m) in ne ponuja prevelikih težav. Midva imava s seboj nekaj lednih vijakov in 30m vrv, saj sva slišala, da se da plezati varianto po nekakšnem zaledenelem slapu desno ob grapi; za samo grapo namreč ne bi potrebovala vrvi. Ko se opremljava, naju dohiti nekaj znank iz kranjskega ferajna, ki nama nato sledijo cel dan.
V grapi se hitro usmeriva desno, kjer preplezava simpatičen, ne-težaven slap (tam WI2-3), ki ga je ravno za 30m. Nato v odličnih razmerah pikava grapo, ki je baje dolga polnih 600m. V vmesnem delu je grapa bolj ali manj položna, edinole na izstopu se zopet postavi nekoliko bolj pokonci (tam, bi rekel da okrog 40-45 stopinj).
Na vrhu naju pričakajo božanski razgledi, umirjen vetrič in sonce! Ker sem letos plezalne izzive iskal pretežno v senčnih stenah, sem resnično vesel takega vrha. Vrh je prostoren, in kar nekaj časa si privoščiva za pavzo in martinčkanje, preden se počasi odpraviva nazaj navzdol; sestop vodi po prostranih snežiščih, mimo spodnjega Kriškega jezera in nazaj na mulatjero.
Omeniti moram še slap v Kanjavcu, ki se ga dobro vidi s parkirišča (spodnje postaje tovorne žičnice) – kakšna batina od slapu! Ne vem no, meni je deloval odlično narejen 🙂 . Kot ideja…
Galerija slik
