Letošnja zima je postregla z dobršnjo mero instant alpinizma. Vedelo se je, da so dobre razmere v Logarski dolini, na Jezerskem in na Kaninu. Druge kotičke naših gora – predvsem Julijcev – pa je povohalo precej manjše število alpinistov.
Razlogi za tako stanje so seveda jasni – zakaj bi rinil v neznano, če veš, da so praktično vse smeri na omenjenih področjih zafrajhane s prvovrstnim snegom… Edini problem, ki ga imam sam pri sebi je dejstvo, da v hribih skoraj vedno iščem samoto in mir – odkar sem se preobrazil v vikend bojevnika, pa je to postalo še bolj pomemben faktor, saj imam na voljo – tako kot večino drugega delovnega naroda – le vikende.
Upoštevajoč zgornje razmišljanje sva z Maticem tako prišla na idejo, da greva pogledat, kakšne so razmere na severni strani martuljških gora, natančneje, v smeri Bučer-Kristan v Malem Oltarju (IV/III, 400 m).
Če pogledam nazaj, nama je čisto prav, da sva bila prisiljena obračati. Turo sva namreč vzela kar nekoliko preveč z levo roko. Zalomilo se je že na dostopu – še v trdi temi nama je uspelo nekako zgrešiti pravo pot proti Za Aku, in dobršen del poti sva se vzpenjala kar proti krnici Pod Srcem. Napako sva kasneje odpravila z dolgo prečko po komaj vidni stezi v gozdu proti pravi krnici. Nad krnico – ko se začne vzpon proti trem macesnom – naju je pričakala skupinica Hrvatov, ki sva jih kar hitro prehitela – in kmalu naletela na nepredelan sneg.
Čez kolena se je nato udiralo vse do vstopa v smer, kamor sva dodobra zdelana prišla šele okrog 11. ure zjutraj. Mehak, sipek sneg nama ni vlival pretiranega zaupanja, in slabe volje sva v veliki votlini na vstopu v smer vsak grizljala svoj sendvič. Sam vseeno brez kakega posebnega upanja grem poizkusiti zabiti cepin v snežni stožec na vstopu v smer. In cepin prime!
Še vedno skeptičen, kaj naju čaka v nadaljevanju, in z zavedanjem, da sva že pošteno pozna, zaplezam v prvi raztežaj. Trdega snega je konec takoj, ko se svet nekoliko položi, in v prečki je sneg samo še v napoto. Prečka me, za razliko od poleti (v spominu jo imam kot pravcati sprehod), kar pošteno zaposli, in ko Matic pripleza do mene, je ura že petnajst čez eno.
Čeprav naslednji raztežaj izgleda bolj snežen in kar dobro narejen, se odločiva za umik. Utrujajoč dostop, prepozen štart (pa se nama je zdelo, da sva dovolj zgodnja!) in sub-optimalne razmere so obljubljale epski dan, če bi nadaljevala; vendar nekako nisva imela prave energije in motivacije…
Po dveh spustih po vrvi naju je pričakala še vedno utrujajoča hoja navzdol po nepredelanem snegu, in pri avtu sva navkljub obračanju nekje v času, ko dan počasi ugaša…
Čez dva tedna še v soju čelk s Petrom drviva čez Teranovo, saj imava ambiciozne plane: podaljšek v Trojko (IV+ M4,AI3) proti vrhu Dolgega hrbta. Zgoden štart se obrestuje, da prehitiva kolone v Teranovi; žal je smer letos tako skopa s snegom, da v bistvu kar dobre dva do tri raztežaje plezaš po ledu, ki naju prisili, da se celotno vstopno rampo varujeva. Navkljub temu sva hitra, in nekje okrog 10. ure stojiva pod vstopom v Trojko. Po hitri malici zaplezam v prvi raztrežaj.
V drugem raztežaju se nama zalomi… Pero sledi očitni linji v prehod čez buhtelj, vendar kmalu obrne, ker pravi, da je na vrhu premalo snega. Nato naju usmeri desno, proti Lastovki, kjer mene čaka naslednji raztežaj po res strmem snegu. Če povem po pravici, sem se usral. Morda bi morala ta del solirati, kaj pa vem… vsekakor mi misel na celoten raztežaj brez kakršnegakoli dobrega varovanja v trdem, a plitkem snegu, in pomisleki o urejanju sidrišča v podobnih razmerah, ni vzbujala zaupanja. Tudi Peter nima želje prevzeti vodstva, tako da je edina smotrna odločitev sestop.
Če sva v Oltarju obračala zaradi slabih razmer in pozne ure, za Trojko enostavno nisva imela dovolj velikih hlač. Tako me bo ta smer čakala očitno vsaj še eno sezono…
