Peter mi je po tejle turi rekel, da vedno greva plezati neke lepe smeri. Pismo, ima kar prav…

Prejšnjo nedeljo sva se tako dogovorila za dejt s tako zelo opevano Miheličevo lepotico, Miss Julijcev – oz. bolj pravilno, Krobath-Metzger (V/V-, 550m) v Trbiški Krniški Špici.

Ker sva vedela, da bo tura dolga in naporna, je bil štart kar zgodaj, in tako sva že nekaj čez 5. uro zjutraj kolesarila po dolini Mrzle vode. Peter je prvič uporabil kolo za krajšanje dostopa, in ob brcanju v breg navsezgodaj zjutraj je iz njegovih ust prihajalo vse kaj drugega kot hvala 🙂 . Jaz sem ga tolažil, kako zelo bo zvečer na poti navzdol hvaležen za slabo uro jutranjega kardio treninga.

Na koncu doline Mrzle vode, ko se cesta začne strmo vzpenjati, v gmajno skrijeva kolesa in nadaljujeva peš proti bivaku. Bivak v zatrepu Mrzle vode je moral biti nedavno renoviran, in navkljub prepovedi uporabe zaradi COVID-a, si pogledava njegovo notranjost in sva kar navdušena. Od bivaka sledi še kakih 20 minut vzpenjanja po meliščih, da dospeva pod najino steno.

Vau, tale severni raz je pa res strmoglav! Sploh v zgornjem delu, ki ga lahko sicer na vstopu bolj slutiva kot vidiva. Žreb mi dodeli čast, da lahko jaz prvi začnem osvajati slovito lepotico. Na začetku je situacija kar malo nerodna, in skala je taka tipična podrtija naših hribov. Petra že v drugem raztežaju pričaka kar siten previs, dva raztežaja višje pa kamin, ki nekaterim povzroča toliko preglavic.

Nama je bil kamin prav enkraten, in obadva sva se strinjala, da eden lepših, kar sva jih plezala. Je pa verjetno vedno moker in sluzast, vendar, ko se s tem sprijazniš, to sploh ni moteče. Po kaminu se nad plezalcem navpik poganja tisti pravi severni raz, po desnem boku katerega pelje naša missica. Sprva zaplezava v desni bok stebra nekoliko prezgodaj, direktno nad gromozanskimi previsi, nakar hitro ugotoviva, da je pravilen vstop v poševno rampo kakih 20m višje.

Ko plezam po poševni rampi, je občutek kar malo strašljiv, saj vem, da zaradi gromozanskih previsov pod desnim delom raza sameva prazna gmota…

No, še bolj strašljiv občutek pa je, ko zaplezava v najbolj strme dele smeri. Nobeden od naju ni navajen, da se v popolni vertikali obeša za neverjetno kompaktne grife, in nekaj gibov je potrebno, da se sprostiva in začneva uživati. Plezanje je res tako kot na kakšni umetni steni, in po celotnem raztežaju je človek kar malo našutan, ko se z rokami obeša po gromozanskih grifih.

Kakovost skale ne popusti tudi, ko splezava iz težav na razgleden raz, ki se v zgornjem delu precej položi. Tu se razveževa, in čaka naju še kar slaba ura poplezavanja po lepih prehodih do vrha Trbiške Krniške špice. Malo pod vrhom je potreben še en abzajl, in še en kratek detajl III-ke, dokler nisva končno na vrhu.

Ker veva, kako zoprn in siten sestop naju še čaka, na vrhu ne zapravljava veliko časa. Sestop sprva poteka do Trbiške Škrbinice, kjer se kar malo prestrašiva – gruščnate police, ki sestopajo navzdol proti levi, so namreč še neprijetno zasnežene, midva pa brez cepinov. A ko se po zoprnih, nagruščanih policah, spustiva dovolj nizko, najdeva lepe prehode in obvoze mimo snega, in po zaslugi nekaj dobrih melišč sva kar hitro nazaj v varnem zatrepu Mrzlih vod. Čaka naju še zadnja etapa sestopa nazaj do koles, ki minejo v obujanju spominov na gikovske čase.

Spust z bicikli nazaj do avta je ena boljših stvari! Po napornem dnevu zajahaš svojega konjička, in spustiš gas… no, vsaj jaz sem lahko to z mojim all-mountain kolesom storil, medtem ko je Peter moral nekoliko bolj bremzati. Dobrih 10 minut, in že sem ustavil kolo pri avtu v zapuščenem naselju Riofreddo. Tudi Peter je, navkljub zaostanku, do avta prikolesaril s širokim nasmeškom na obrazu 🙂 .

Da dneva še ne bi bilo konec, sva na parkirišču srečala skupino slovenskih pohodnikov, res same dobre ljudi, ki so nama iz svoje zaloge ponudili pivo in vegansko pojedino. Lačna in zmatrana, kot sva bila, sva seveda širokogrudno ponudbo z veseljem sprejela. Res lepa hvala še enkrat! Povrneva ob podobni priliki, če se še kdaj srečamo v hribih.

Galerija slik