Ne vem, kje točno tiči vzrok, toda z Maticom imava kar pestro zgodovino plezanja v meglenih, sneženih, deževnih in ne-optimalnih razmerah. Današnji izlet na Ratitovec je bržkone zopet potrdil to pravilo. Kaj pa vem, morda je pa razlog v tem, da v slabih razmerah turo vselej doživljaš bolj intenzivno in doživeto…

Preden nadaljujem s pisanjem, moram nujno kar takoj povedati eno stvar – in sicer to, da je Ratitovec po mojem mnenju res en erste klase poligon za zimsko plezanje. Vsako zimo je nekaj dni, ko so lavinske razmere prenevarne za obisk visokogorja, ko je napovedano sneženje in megla in posledično večino alpinistov rajši razmišlja o sončni primorski ali pa kaki varni turni smuki s Pokljuke. Takrat se ratitovške Špičke, strme skalne rebri na jugovzhodnih obronkih Ratitovca, pogosto preobrazijo v mračne, zasnežene pečine, ki nudijo res vrhunsko miks plezarijo. Čeprav je iluzorno pričakovati led ali škripavček, plezalcu to (poleti) relativno nezahtevno skalovje v takih razmerah ponudi kakovostno skalo, številčne možnosti varovanja in šope zmrznjenih trav. In obilo intenzivnih občutkov!

No, za današnji izlet sva zaradi prej omenjenih razlogov z Maticom hitro določila cilj – naš mali “selški Ben Nevis”, Ratitovec! Po ne prezgodnjem vstajanju sva že na poti proti zaselku Prtovč primorana na posneženi cesti na avto namestiti verige, kar nama daje dobre obete za nadaljevanje dneva. Parkirišče na Prtovču (ki je v meglenem oblaku) skoraj sameva, tako da avto parkirava poleg edinega drugega avtomobila. Prav veliko več jih ta dan itak ni bilo…

Novega snega je dobrih 10 centimetrov, in po poti proti Podnu utirava prvo gaz v novem snegu. Vse naokoli naju je ena sama zimska spokojnost in tista belo-snežna tišina ob svežem sneženju. Tudi veter ni premočan – skratka zimska pravljica, ki naju spremlja celoten dostop, in nato skozi cel dan.

Ko v taki idili prispeva do pod Špičk, si kar nekaj časa vzameva za ogled terena, kje bi zaplezala navkreber. Tokrat se počutiva kar raziskovalno, tako da se odločiva za bolj desni del Špičk, kjer pravzaprav sploh ne veva, kje in kakšne smeri tam so. Meni je v pomoč, ker sem v tistih koncih poleti enkrat fotografiral vaje Škofjeloške GRS, in kar hitro najdeva obetavno zimsko linijo v skalnem ostenju.

V prvem raztežaju preplezava nek “vstopni” skalni greben in se dodobra ogrejeva za miksanje, nato pa Matic v drugem raztežaju že zapleza v nekakšen skalni lijak, ki se proti levi pne proti vrhu stene. Dobri hooki in možnosti varovanja nama narišejo nasmeške na obraze, čeprav nama plezanje gre počasi – potrebno je veliko čistiti, da pobeljena skala razkrije stope, oprimke in poči za varovanje.

Tretji raztežaj se izkaže za detajl smeri – že takoj nad sidriščem se prej tako “dobri hooki” spremenijo v kar tehnično platko, kjer nama obema po enkrat vzame derezo. Sam se v prvem poizkusu oddričam direktno nazaj do štanta, v drugo pa mi le uspe premagati detajl in vpeti nekaj vmesnega varovanja. V nadaljevanu se stena požene še nekoliko bolj pokonci v obliki strme zajede, kjer se poleti verjetno ocena giblje nekje med IV-V. Tu najdeva tudi dva klina. Sam se v neki točki odločim, da bo za nadaljevanje potrebno stisniti par krimpov, zato si snamem rokavice in do vrha odplezam kar z golimi rokami, kar me ovira predvsem, ko moram vmes večkrat zabiti cepine v zasnežene zmrznjene trave.

Matic kot drugi detajl precej bolj elegantno spleza z uporabo cepinov, in do vrha Ratitovca naju čaka le še en nekoliko lažji raztežaj. Na vrhu smeri sva vesela kot že dolgo ne, saj je sva v pičlih štirih raztežajih doživela cel kup doživetij – povečini dobre hooke in stope, dobre možnosti varovanja in pa kar strmo linijo. Pogled na uro nama razkrije, da sva 4 raztežaje plezala debele 4 ure in pol, tako da se ne obirava preveč, in po grapi sestopiva nazaj pod skalovje, kjer sva pustila en nahrbtnik. Spust nazaj do avtov nato zopet mine v popolni zimski pravljici… Res škoda, da se jutri bliža odjuga 🙁 .

p.s. Ne vem, katero smer točno sva plezala… Glede na nekaj klinov je nekdo pač že moral poleti raziskovati ta del stene…

Galerija slik