Dobre tri tedne nazaj me je kontaktiral Andraž, ki je omenjal, da je izvedel za dobre razmere v Grapi med Travnikom in Šitami. Tudi sam sem preko insta-alpinizma (beri: spontano prečesavanje Instagrama in njegovih zgodbic) sklepal, da je smer narejena. Minilo je še nekaj usklajevanja (jaz sem imel čas šele proti koncu tedna in ne prej), preden se z Andražem uspeva dogovoriti za četrtek.

Grapo med Travnikom in Šitami (IV+/4, M, 550m) sem imel na seznamu želja že odkar se ukvarjam z alpinizmom. Spominjam se, da je ravno prvega leta, ko sem šel v alpinistično šolo (2011), bila smer dobro narejena, in da so jo takrat plezali vsi moji lokalni plezalni idoli 🙂 . Zaradi tega (no, pa tudi – nehote, saj zadeva nima veze s težavnostjo smeri – zaradi nesreče Maje in Uroša) sem posebej do te smeri vedno čutil precejšnjo mero spoštovanja. Še huje, nekaj let kasneje sta smer izven razmer šla plezat dva škofjeloška soplezalca, in me dodatno “nastrašila”, kako grozna je smer, ko ni zafrajhana s snegom.

Zaradi vsega tega sem imel jasen cilj, da smer moram iti splezat nujno v dobrih razmerah. No, po 10 letih se je končno vse poklopilo (sicer se smer dobro naredi vsakih nekaj sezon, pa je bilo vedno nekaj na moji strani), in tako sva z Andražem v pošteno zgodnjem jutru začela z najinim dostopnim maršom proti Tamarju. Snega je letos res ogromno, in tudi dostopna hoja naprej od doma v Tamarju se vije po res velikih plazovinah po desni strani doline. Ker nimava smuči/krpelj, se nama nekoliko udira, vendar naju misel na lepo plezanje, ki naju čaka, drži pokonci.

Z Andražem sva dobro opremljena, saj s seboj tovoriva tudi 4 snežne sablje – sam sem jih kupil nekaj časa nazaj, ko sem v Peruju spoznal, kako uporabne so lahko v strmem snežnem svetu. No, izkazalo se je, da so bile ključen del opreme, da smo lahko splezali smer 🙂 .

Na vstopu v smer ujameva dva plezalca (se opravičujem, res sem obupen z imeni! sem že pozabil…), ki ju – na videz – odganja krajna zev pod vstopom v smer, ki je res gromozanska in kar nekoliko previsna. Nekako jo sicer poskušata obvoziti po desni strani ob skali, vendar je tam sneg precej zanič. Z Andražom se tako odločiva za bolj himalajsko old-school taktiko: dve snežni sablji zabijeva visoko v sneg nad krajno zevjo, v njiju vpneva vrv in dolgo zanko, in hop – Andraž se preko stopne zanke kot kak čarovnik elegantno skobasa čezenj!

Vsem štirim se nam nasmeji, saj se nam očitno ne bo treba obračati nazaj v dolino. Ker sva si tako z Andražem priborila vodilno mesto, mu jaz hitro sledim, in od sidrišča naprej zaplezam v res strm del vstopne stene. Razmere tu višje gori so dobre, saj sneg res dobro popa. Vmes se najde celo en klin, sicer pa v raztežaju zabijem sabljo ali dve (ja, vem da sablje niso mišljene kot vmesno varovanje), ter po izteku vrvi uredim sidrišče na lednih vijakih. Zraven sidrišča sicer gledam odlomljene ostanke svedrovca, ki pa mi razen potrditve, da sem v pravi smeri, ne koristijo dosti.

No, na tem mestu nama je z Andražem malo žal, saj namesto naravnost navzgor v snežni kamin (kjer gre originalna linija), slediva luknjam predhodnikov v dolgo prečko v levo, kjer se znajdeva v nekakšnem bolj skalnatem, razbitem svetu. Naslednji raztežaj naju vodi po našodranih, zasneženih snežnih policah; plezanje sicer ni izrazito težko, je pa še kar delikatno, ker je sneg zanič, varovanja pa tudi ni mogoče prav dobro urejati.

Po tem raztežaju se znajdeva že skoraj na vrhu strmega dela smeri. Pot naprej je lažja, saj naju vodi v dolgo, položno grapo, kjer kar v štajercu vlečeva precej dolge raztežaje, za vmesno varovanje pa uporabiva kar Micro-Traxion in TiBloc, ki jiu imava s seboj. Ko se grapa konča, se usmeriva levo v precej položno snežno rampo, ki se po še 1-2 dolgih štajerc raztežajih izteče na greben Travnika, samo nekaj 10m pod vrhom.

Ker sva ves lažji del smeri plezala simultano, imava dobro časovnico, in za sestop nama ostane še dovolj dneva, tako da na Vršič primarširava še pred 6. uro popoldan. Vršič je splužen skoraj do vrha, in ko se usedeva v avto, ki nama ga je tekom dneva gor dostavila Eva, zaključiva enkratno turo. S tem se je zaključilo tudi moje 10-letno čakanje na to smer 🙂 . Vesel sem, da mi jo je uspelo splezati v dobrih razmerah, saj je spodnji del smeri res fantastičen!

Galerija slik