Včeraj sem končno prišel do priložnosti, da začnem s skalno plezarijo za tekoče leto. No, sej v resnici sva bila s Petrom že mesec dni nazaj na Zeleniških špicah, ampak tisto je bolj poplezavanje kot resno plezanje, tako da recimo, da ne šteje tako zelo 🙂 .
Tudi tokrat je bil moj partner-in-crime Peter. Za cilj sva si izbrala eno izmed super-klasik Debele Peči, Sekločevo smer (V+/IV+).
Moram reči, da ko sem pred izletom brskal po Miheličevih Slovenskih stenah, da mi je bilo še kar težko najti kakšno znano in popularno smer V. težavnostne stopnje, ki je še nisem preplezal, saj so smeri takega tipa povečini sestavljale moj plezalski repertoar. Za začetek sezone sva si pač želela nekaj dobro opremljenega, da ne bo “uvertura” preveč intenzivna, sploh, ker sva, lahko rečem, obadva v zadnjih dveh letih imela fokusa na alpinizmu precej manj kot morda v letih pred tem.
Na srečo se je hitro našla Sekločeva smer, ki nekako še ni prišla na vrsto. Spominjam se, da ima smer v Miheliču oceno V/A1, in tista tehnična ocena mi je v bolj pripravniških letih takoj nagnala strahu v kosti, tako da se je pomojem iz tega razloga takrat nisem lotil. Nisem vedel, da ima pravzaprav smer prosto oceno cca. V+, in da modernemu, frikovskemu plezalcu ni potrebno posegati po tehniki za uspešen vzpon.
Ker je smer res super-klasika in obče znana, bom opisal samo nekaj mojih opažanj in mnenj, ki sem si jih ustvarjal tekom vzpona…
Orientacija v smeri je povečini enostavna, saj bi vsi drugi prehodi, predvsem v strmejšem delu smeri, obetali težjo plezanje. Edino potencialno orientacijsko uganko, si mislim, bi znal predstavljat del, kjer se smer priključi Jesih-Potočnik, saj tam svet postane lažji (v rangu III-IV), in se posledično plezalcu nakazuje nekaj več možnosti vzpona. Nama je pomagalo, da sva obadva že predhodno plezala Jesih-Potočnik, tako da sva potem relativno hitro odkrila, kje se nahajava.
V detajlu smeri, treh strmejših raztežajih z oceno V-V+, je smer res na bogato opremljena s klini. Moram pa priznati, da se med plezanjem teh raztežajev vseeno nisem počutil ravno stoodstotno varno, saj je večino klinov, ki sem jih vpel, bilo že res starih (morda je katerega zabil še sam Juvan?), kar nekaj pa jih je tako slabo zabitih (star klin, ki ga gleda več kot pol ven, pa še zakrivljen je), da sem prepričan, da ne bi zdržali padca. Tole sicer vzemite s kančkom rezerve – lahko, da sem se v zadnjih nekaj letih toliko postaral, da sem bolj previden, ali pa temu botruje dejstvo, da je tole bila prva resnejša skalna smer v hribih po 2 letih. Kakorkoli, z največjim veseljem sem vstavil nekaj metuljev, kjer se je dalo, čeprav priložnosti ni bilo veliko – v tem delu je skala tiste sorte, ki ima še najraje kline.
Med plezanjem sem pomislil še, da je tempo te smeri v kombinaciji z Jesih-Potočnik domala idealen. Ogreješ se v 2 lažjih raztežajih (III-IV z metrom V-ice), potem sledi detajl smeri (sam običajno nočem, da me ta čaka ravno na koncu smeri), do vrha pa te nato čaka še kar dostojno število lepih, zopet ne-pretežkih raztežajev (IV). Tudi res je, da se priključiš smeri Jesih-Potočnik ravno na mestu, kjer skala postane boljša in plezanje bolj uživaško!
Kaj še povedati? Imela sva se res lepo, mislim, da je obema res pasalo splezati eno malo daljšo smer v hribih. Smer sva splezala v slabih petih urah in pol, sestop po lovski poti pa je bil prav zanimiv! Sam sem se mu predhodno izogibal, saj sem od nekoga nekoč slišal, da je pa ta sestop res grd, pa sem vesel, da sem si izoblikoval svoje mnenje. Je čisto okej sestop. Edino ne bi ga hotel izvajati v kakšni slabi vidljivosti, saj bi potem res hitro spregledal kakšen odsek lovske stezice.
Več pa naj povedo fotke.
Galerija slik
