Vse odkar sem se z Mojco vrnil iz poletnega raziskovanja centralnih Alp, sem imel željo, da bi se vrnil v Alpe in osvojil kako markantno goro. No, v resnici si plezalski obisk Alp želim že več let. Tako blizu so, tako na dosegu roke, pa… si kar tako redko vzamem čas za njih!
Moja plezalska “kamerada”, s katerima zadnja leta še najrajši obiskujem gore, Matic in Peter, sta bila logična izbira, in dogovorimo se, da si našo “mini-ekskurzijo” organiziramo v začetku oktobra. Ker sem jaz predlagal izlet, sta brez težav tudi meni prepustila izbiro ture in organizacijo vsega skupaj :).
V glavi sem imel veliko idej: od La Grivole, Ortlerja, šamonijskih igel – nazadnje pa sem se zaradi svojih težav s kolenom zaradi “nizke” višinske razlike (“samo” 1700m od avta do vrha) odločil za vzpon na Monte Disgrazia, 3678m visoko goro v gorski skupini Val Masino.
To goro mi je v začetku leta omenjal že Nejc. Gora je iz severne strani zelo markantna in dejansko predstavlja pomemben mejnik, saj se v njem združujejo štirje pomembni gorski grebeni, obkrožen pa je s kar petimi ledeniki. Prav tako predstavlja najvišjo goro v regiji Lombardije.
Odločili smo se za normalni pristop, saj že ta obljublja prečenje ledenika ter poplezavanje po grebenu do stopnje II+. Hkrati se na poti ponuja (že zaprta) koča, ki nam je vzpon prijetno razbila na dva dni.
Vzpon po normalki na Monte Disgrazia se začne v dolini Preda Rossa. Naša pot se je začela z dolgo vožnjo po italijanski avtocesti čez Padsko nižino, ki se vedno vleče… Že malo pred Milanom smo zavili v smeri gora, in se po številnih tunelih in galerijah ob slikovitem jezeru Como ter nato skozi dolino Valtelline pripeljali do odcepa za dolino Val Masino. Val Masino je zelo slikovita gorska dolina, obkrožena s številnimi prelepimi granitnimi gorami – najbolj znan je seveda Piz Badile, vendar je v njegovi okolici še veliko število drugih prepadnih, markantnih gora s strmimi granitnimi stenami. Stranski krak doline, Val di Mello, pa je izredno priljubljen med plezalci, saj ponuja prvovrstno plezanje balvanov ter kratkih in dolgih smeri v granitu.
Tudi dolina Preda Rossa je stranski krak doline Val Masino. Preko informacij drugih smo izvedeli, da za celotno regijo – Val di Mello, pa tudi Predo Rosso, potrebujemo dnevno dovolilnico, saj okoliš spada pod nekakšno zaščiteno območje. Žal smo v dolino prispeli pozno popoldne, ko je bilo že vse zaprto. Uraden način za pridobitev dovolilnice je, da se zapelješ do končnega kraja v dolini, San Martino, in tam na turističnem uradu kupiš dovolilnico. Žal je turistični urad bil že zaprt. No, ko smo šli glede dovolilnice povprašati v majhno, staromodno trgovinico v kraju Cataeggio, nam je tam kar prodajalka napisala dovolilnice – nam se je zdelo, da za “smešno” nizko ceno. Tako smo ji pustili še nekaj denarja z nakupom piva, nato pa smo oddrveli proti dolini Preda Rossa, saj nas je čakal še večerni vzpon do koče Rifugio Ponti.
Pot iz konca doline Preda Rosse do koče Rifugio Ponti je prelepa. V pojenjajoči večerni svetlobi smo sledili ledeniškemu potočku proti ledeniški moreni. Najprej nas je pričakala velika travnata ravnica oz. skoraj močvirje, po katerem drvijo bistre ledeniške vode. Sledil je vzpon po dolini, kjer pot vijuga med balvani in drevesi, ter se sem in tja približa divjim vodotokom. Vsenaokrog smo seveda bili obdani z drevesi v svojem jesenskem okrasju. Ko naša okolica skoraj ne bi mogla biti bolj kičasta, pa so nas table le usmerile levo, v nekoliko večji breg, kjer smo po intenzivnem vzponu s težkimi nahrbtniki dosegli bolj puščoben, kamniti svet naokrog koče Ponti.
Upali smo, da bomo v koči sami, in želja se nam je uresničila. Ker smo bili trije, je bilo tovor lažje razporediti, tako da smo na pot vzeli kar nekaj jedače in pijače. Večer se je torej zaključil prijetno, z opazovanjem sončnega zahoda, obilno večerjo in pogovori v noč. Opravili smo test JetBoil kuhalnika, liofilizirane hrane, na koncu pa si privoščili še pločevinko piva.
Ker naš vzpon naslednjega dne ni bil odvisen od kakšne preteče nevarnosti, smo se kar dobro naspali, in po zajtrku nas je čakala le še ena ura hoje v soju čelk, preden se je začel delati dan. Pot nas je vodila po kamniti ledeniški moreni, in z naraščajočo višino so nas obkrožali vedno večji balvani in skalne tvorbe, dokler nismo prispeli do roba ledenika Preda Rossa. Sam ledenik je, kot večino italijanskih ledenikov na južni strani Alp, le še skromen ostanek nečesa večjega. Kot ljubitelj narave in samote mi je res žalostno gledati, kako se – sploh južno-ležeči ledeniki – pred našimi očmi eksponentno talijo. Še bolj žalostno dejstvo (ki ga ob takih izletih kar potlačim…) je verjetno to, da je od vodotokov iz takih ledenikov odvisnih mnogo človeških življenj iz širše Evropske regije, saj zadevajo našo prehransko, energetsko varnost in še kaj.
Zaradi omenjenih razlogov je vzpona po ledeniku malo, in prav kmalu se znajdemo pod sedlom Sella di Pioda, na katerega se vzpnemo čez krajšo granitno steno. Tam uzremo pogled na drugo stran, proti Švici, ter proti najvzhodnejšemu alpskemu štiritisočaku, Piz Bernini. Pod nami pa zazija severna stena Monte Disgrazije, ki je tudi v jesenskem času senčna in diši po zimi. Stena ponuja lepe snežno-kombinirane linije in prepričan sem, da v njej nikoli ni gužve 🙂 . Če je kdo slučajno naveličan gneče v Chamonixu…
Iz sedla se začnemo proti vrhu vzpenjati po sončno-senčnem severozahodnem grebenu. Plezanje je krasno, z norimi razgledi na vse strani, hkrati pa dovolj lahko, da naša vrv ostane kar v nahrbtniku. V tehničnem smislu plezanje ne preseže II+ stopnje, in je podobno tistemu tipičnemu grebenskemu plezanju, ki ga ponuja veliko vrhov v Centralnih Alpah, ki niso iz kompaktnega granita – nekakšen šoder, ki pa se drži malo bolj skupaj kot v naših gorah (se oproščam, nisem geolog). Spominja me npr. na lažje odseke grebena Glocknerwand-Grossglockner.
Čeprav je greben na nekaterih mestih posnežen, nam uspe povsod najti varianto, da se večjim zaplatom snega izognemo, tako da na vrh splezamo kar brez derez. Vrh je majhen, in kar potruditi se moramo, da se trije na njem udobno namestimo. Čas je za malico in uživanje v razgledih!
Medtem, ko kamerada uživata, mene začenja malo skrbeti sestop – moje koleno me je v zadnjih letih večkrat matralo ravno na sestopu, in z vrha nas čaka 1700m višinskih metrov sestopa – skoraj toliko kot iz vrha Triglava v Vrata! Zato se na vrhu ne obotavljamo preveč dolgo, in po dobre pol ure začnemo s sestopom.
Sestopimo po poti vzpona – po grebenu poplezavamo navzdol, in tudi v tej smeri nam uspe brez težav sestopiti brez vrvi – v nekaterih vodničkih sicer omenjajo, da se na enem odseku lahko spustiš po vrvi (našli smo tudi, mislim da, vsaj 1, morda dve sidrišči za spust). Ko dosežemo ledenik, sledimo gazi, ki se spušča navzdol povsem po robu ledenika na desni strani, gledano navzdol (drugje, kot smo sami iskali pot navzgor med vzponom), kjer je ledenik tako dotrajan, da se spustimo kar brez ledeniške naveze.
Sestop mimo koče Ponti do avta je nato samo še formalnost, v kateri smo z vsakim metrom bolj utrujeni. Sonce že vleče popoldanske sence, ko si na koči Ponti še dodatno otežimo nahrbtnike, v nadaljevanju pa nas prav ti topli sončni žarki (čeprav je jesen…) grejejo, ko sestopamo skozi končno ravnico nazaj do avta. Pozno popoldne je, ko v avto odložimo težke nahrbtnike, zamenjamo gojzarje z natikači, zagrabimo pločevinko piva in se odpravimo na bližnjo vzpetino, kjer sledi zadnji akt vzpona – utrujen, a srečen pogled na prehojeno pot in lepoto narave, ki nas obdaja.