Ker so ledne razmere v naši domovini bolj slabe, smo pretekli vikend šli pogledat v našo severno sosedo, če “ima avstrijec kaj več ledu”. Čeprav smo slišali nekaj opazk oz. pripomb, da je “z ledom letos konec” in da bi morali iti rajši frikat na primorsko, se nismo dali in na koncu se je zopet izkazala tista univerzalna resnica, da “če ne greš pogledat, ne veš”, ki je sploh v zimskem alpinizmu eno glavnih načel.
Za prvi dan smo si izbrali severno stran tunela Felbertauern v Visokih Turah. Jutranja vožnja skozi Lienz ni bila ravno obetavna, saj je termometer ob 6. zjutraj kazal 9 stopinj, vendar je nato živo srebro tekom vzpenjanja do prelaza vztrajno drselo navzdol proti magični ničli. Na severni strani tunela (za katerega moraš, mimogrede, odšteti 13.5€) nas je pričakala prava zima z obilico sveže zapadlega in že splaženega snega, ki je bil zelo moker, tako da smo na dostopu veselo gazili čez kolena.
Peter in Luka sta se odločila za slap Amertaler Eisfall (WI4+, 140m), ki je bil nekako najbolj markanten oz. mikaven ledni postavnež v okolišu. V njem sta se pošteno nagarala, saj je svež sneg na marsikaterem koncu prekril led, kar pomeni, da sta morala čistiti in kopati po snegu, da sta prišla do ledu.
Z Maticem pa sva se na dostopu odločila, da ne bova čakala na mrazu, da se sprosti pot v slapu Amertaler Eisfall, tako da sva se odločila, da greva pogledati strmo, mikavno ledno zaveso na drugi strani doline. Po sestopu in vzponu po snežišču do pod slapu, kjer sva ponekod gazila tudi do pasu, naju je tam pričakal markanten nepoznan slap, ki pa je ponudil – normalno verjetno 2 – nama pa 3 – raztežaje enkratnega plezanja po odličnem ledu. Ker je bil slap dovolj strm, midva nisva imela težav s čiščenjem snega, in plezanje je bilo res fenomenalno, led je bil krasen! Sva pa bila šokirana, kako so najini bicepsi iz forme, in zato sva drugo, 35-40m ledno zaveso morala razbiti na dva raztežaja, saj enostavno ni šlo v enem šusu 🙂 . Na vrhu slapu naju je pričakalo sidrišče za spust po vrvi, tako da se slap očitno pleza.
Po najinem sestopu sva na drugi strani doline tudi že opazovala Petra in Luka, kako sestopata, in družno smo sestopili nazaj do avta. Tudi onadva sta imela kar avanturo, tako da smo z veseljem oddirkali proti najetemu apartmaju v bližini Zell am See, na hidracijo, večerjo in sušenje opreme.
Za drugi dan smo si izbrali ledno areno Anlauftal / Bad Gastein, ki še najbolj slovi po markantnem slapu z imenom Mordor (WI5, 300m). Ta slap je bil nekako naša tiha želja vseh nas, vendar nas je plezanje prejšnjega dne vse prizemljilo, da smo se strinjali da bi bil tak slap v naši formi za nas prevelik zalogaj. Zato smo se odločili za slap Federweissfall (WI4, 180m).
Čeprav je bila nedelja in smo na parkirišče prišli šele nekaj pred 8. uro zjutraj, v slapovih ni bilo veliko gužve, nekaj navez je bilo v Mordorju (kot je kasneje izvedel Luka, AO Radovljica), Supervisorju in pa Seidenraupe, naš Federweissfall pa je sameval. Slapu smo se lotili vzporedno v dveh navezah, in slap je ponudil prav lepo, strmo izkušnjo v bolj suhem ledu, kjer so se precej bolj kot dan poprej delali talarji. Edina manjša težavica je bila, ker smo zaradi plezanja vzporedno imeli manj manevrskega prostora pri urejanju sidrišč, tako da je nekaj članov naše odprave dobilo modrico na kakšni okončini zaradi letečega ledu od zgoraj.
Slap se je po treh lepih raztežajih iztekel v grapo, mi pa smo nadaljevali še po grapi do zadnjega lednega skoka, ki se je izkazal za prav zabavnega, saj je ponudil nekakšne previsne ledene karfjole. Nato pa smo po slapu sestopili s spusti po vrvi, ki so urejeni (navrtana sidrišča) ob desni strani slapu.
Še zadnjič smo si ogledali markantni Mordor, si obljubili, da naslednjič pa pridemo sem splezati ta slap, nato pa z avtomobilom zapeljali na avtovlak, ki nas je v 10 minutah dostavil do Mallnitza in nam za dobro uro skrajšal pot domov, kamor smo prispeli ob prav zgledni uri.
Galerija slik
