Za letošnje prvomajske počitnice je AO Kranj ponovno – po 5 letih – organiziral društveni plezalski izlet na Korziko. Tudi sam sem bil pet let nazaj zraven, in ker mi je takratni izlet (žal še ni bilo časa, da bi ga popisal na blogu…) ostal v spominu kot zadetek v polno, sem se tudi letos potrudil, da smo se s punco in prijateljico pridružili cca 30 (ja, veliko nas je bilo!) prijateljem iz ferajna na devet-dnevnem odklopu na “otoku lepote”1, kot otok ljubkovalno kličejo (celinski) Francozi.
Korzika je mediteranski otok, ki po količini skale – predvsem granita – vsekakor kotira zelo visoko, in se zlahka primerja s kakšno celinsko Španijo, Francijo, balkansko obalo, Grčijo in še čem. Prevladujejo granitne platke in pa svetovno znani tafoni – razjedena skala2, ki običajno ponuja bodisi nore oprimke, ali pa na drugi strani kak čuden balvanski problem. Toda to še zdaleč ni vse – na otoku svoje mesto najdejo tudi navdušenci nad apnenčastimi plezališči, pa ljubitelji pok, off-widthov, in vsega vmes.
Nazadnje, ko smo bili na otoku s ferajnom, smo se zadrževali na dveh lokacijah – dolini Restonica v notranjosti otoka, in pa dolini Bavella na jugovzhodu. Ti dve lokaciji (predvsem zadnja!) sta nekako najbolj znani oz. popularni plezalski meki. Sploh Bavella je področje, ki ponuja dovolj materiala za svoj vodniček – pa je prostora za nove smeri še vedno ogromno! No, letos je bil plan nekoliko drugačen: prve 4 dni naj bi bivali v mestecu Porto na zahodni obali, preden bi se prestavili proti vzhodu v Bavello. Ko sem slišal za to novico, so se mi kar zasvetile oči – spomnim se namreč, kako sem bil navdušen, ko sem prvič obiskal to majhno mestece v divjem okolišu zahodnega dela otoka. Spomnim se tudi, kako nore so se mi zdele slike smeri iz okolice Porta v plezalnem vodničku za Korziko3.
Porto je v poletnih mesecih mondeno središče, kjer si lahko kupiš drag sladoled, greš na ladjico občudovat skalne pečine nad globoko modrino, si privoščiš luksuzno večerjo, ali pa se sončiš na eni izmed številnih peščenih plaž v okolici. Lahko pa tudi občuduješ markantne granitne igle, ki se vzdigujejo vse naokrog. Le-te so plezalci prvič obiskali konec 70 let prejšnjega stoletja4, in opravili nekaj prvenstvenih vzponov v najbolj očitni steni področja, vzhodni steni Capu d’Ortu (1294m). V nadaljevanju je regijo v vsakem desetletju obiskalo nekaj močnih plezalcev, ki so raziskovali divje stene in vsakič splezali kakšno novo, težko smer. Stene so tu res visoke, divje, vrtoglave in težke – idealen izziv za sodobne plezalce. Tako je danes na voljo kar nekaj težkih smeri, ki ponujajo kombinacijo plezanja na svedrovce in na trad varovanje, kjer se le-to da urediti.
Z Maticem sva že prvi dan dopusta po prihodu določila za konkretno turo – v duhu “prvi dan podelava nekej težjega, potem bova pa uživala”. Težava smeri v Capu d’Ortu (no, pa tudi sosednjih gorah) je, da so vse pretežno težke, in za najin nivo plezanja ni bilo veliko izbire. Po tehtnem premisleku sva se odločila za smer Le Fil de l’Épée (6a+, 450m + 200m), za katero v vodničku piše, da je dobra prva tura za spoznavanje s področjem. Poslovenjeno ime smeri je Rezilo meča, kar je nekako obetalo strmo in izpostavljeno plezanje po drzni liniji. In res ni razočaralo!
Smer se nahaja v nekakšni južni glavi Capu d’Orto in tako ni locirana v glavnem headwall-u – za tja bi morala pojesti še malo žgančkov – vendar nama je že zjutraj, ko sva prvič zagledala steno, povzročila kar malo treme. Sledi namreč strmemu razu, ki se v sredini drzno poganja kvišku – prav res kot rezilo meča! Kar zjutraj sicer še nisva vedela – buljila sva ravno v drugi detajl smeri.
Če pod vzpon potegnem črto, lahko povem predvsem, da je smer izpolnila in presegla vsa pričakovanja. Dobila sva dozo avanture, ki je vsaj jaz nisem občutil morda že nekaj let. Bilo je vsega – od uživanja v dobrem plezanju, psihancije, fizičnega napora, sonca in dehidracije, dvomov oz. strahov, veselja, prijateljske vezi do soplezalca, in še in še. Na koncu pa predvsem dobri občutki, ki se držijo še do danes.
Že prvi raztežaj, dejansko detajl smeri, nama je dal vetra. Previs z oceno 6a+ je bil precej fizičen, in ker sva plezala z dvema nahrbtnikoma, sem se tam počutil precej hendikepiran (običajno so mi previsi všeč…). Za previsom je sledilo nekaj lažjega sveta, nato pa ne povsem enostavno splezljiv runout. Mislim, da sem že prvi raztežaj v vodstvu plezal debelo uro, in ko je Matic priplezal do mene, sva – tako si mislim – obadva v mislih tuhtala, ali ne bi bilo bolje odabzajlati domov. Na srečo ni nihče nič zinil, in tako sva počasi nadaljevala. Plezanje je vse bolj steklo, in nekako sva ujela plezalski ritem. Smer je ponujala zelo lepe in zanimive detajle, predvsem nekaj krasnih kaminov, nekaj tafonov, občasno drevo, in pa sem in tja tudi kaj lažjega sveta. Sva pa sigurno bila nekoliko bolj počasna tudi zaradi orientacije in lastnega nameščanja varovanja. Za smeri v steni Capu d’Ortu namreč veljajo stroga načela etike, ki so predvsem – v velikem nasprotju z večino preostanka otoka – brez svedrovcev. Tako sva v smeri v slabih 500m naštela 3 kline in enega zagozdenega frenda.
Raztežaj z detajlom zgornjega dela smeri, moram reči, da mi je ostal v res krasnem spominu – je pa res, da sem ga plezal kot drugi. Matic je navkljub utrujenosti varno in suvereno splezal lepo zajedo, nato pa še odprto, izpostavljeno steno rdeče barve, kjer je bilo ponekod kar težko namestiti varovanje. Meni kot drugemu je bilo samo – ulala! Kakšen raztežaj! Sledilo je še par podobno lepih raztežajev po samem razu, nakar se je stena položila, vendar naju je čakalo še kar nekaj lažjega sveta, preden sva po 8 urah plezanja stala na vrhu nekakšnega predvrha Capu d’Orto, od koder sva po spustu po vrvi in 15 minutah vzpona le dosegla glavni vrh.
Na vrhu sva v pozno popoldanskem soncu dobesedno pohlastala sendviče, nato pa kot dve kravici v miru “prežvekovala” gumijaste bonbone in odprtih ust buljila naokrog – razgledi so bili fantastični! Čeprav nisva veliko govorila, sva bila prvič v dnevu zares pomirjena – vsak je v svojih mislih podoživljal pravkar doživeto plezalsko izkušnjo.
Ko sva se le spravila k sestopu, nama je nekako uspelo zgrešiti pravo pot, tako da sva si sestop podaljšala še za dodatno uro. Vem, da se mi je zdel Matic zaradi tega incidenta nekoliko nejevoljen5, sam pa sem bil še pod takim vtisom celotnega dne, da sem bil čisto zen – samo srkal sem vase vso okolico: dišeč mediteranski gozd, mehko podrastje, po katerem je vodila pot, hladen gorski zrak…
Zelena barva, ki naju je obdajala, je s koncem dneva počasi tonila v črnino, in minilo je še nekaj ur, da sva v soju čelk utrujena, a hkrati napolnjena, dosegla izhodišče v dolini. Kakšna tura!
Galerija slik
