V soboto sva z Maticem opravila čudovito, celodnevno potepanje po severni steni Triglava. Že nekaj časa sva se pogovarjala, da bi opravila “kondicijsko” grande course, kot Tine opisuje omenjeno kombinacijo v svoji knjigi Slovenske stene. Obadva sva plezala že obe smeri, tako da je bil čas zrel za poizkus – sam sem plezal omenjeno kombinacijo že 11 let nazaj, vendar sva takrat z Janezom na rob stene priplezala tako utrujena, da nihče ni razmišljal še o vrhu Triglava. Z Maticem sva stavila na izkušnje in boljše poznavanje stene, in na koncu se je vse izšlo tako, kot se mora – z vrhom Triglava, ter varnim sestopom v dolino. No, edinole utrujena sva bila na koncu kot že dolgo ne!

Obadva sva Bavarsko smer plezala tako dolgo časa nazaj, da so bili deli smeri, ki sva jih obadva odkrivala na novo, saj je očitno spomin vmes zbledel – le sem in tja sva se spomnila kakšnega plezalskega detajla, sicer pa je bilo plezanje eno samo zanimivo plezalsko raziskovanje. Zanimivo je tudi, ko se oziraš za 10 let nazaj, da si takrat drugače dojemal plezanje take smeri, in da se vseeno pozna “plezalska kilometrina”, predvsem pri orientaciji v steni, in hitrosti plezanja.

Na vstopu v Bavarsko smer naju je nekoliko zaustavilo trdo snežišče in globoka krajna zev, pa še v prvem težjem raztežaju (IV+) je Matica pričakala manjša orientacijska uganka – takoj, ko postane plezanje težje, je potrebno iti levo okrog stebrička (cca 2 klina plezalca lahko zavedeta v plezanje navzgor). Nato nama je plezanje dobro steklo, in v smeri sva povečini lahko vlekla kar 60m raztežaje. Klinov je v smeri veliko, pa tudi sidrišč! Tako se da lepo vleči daljše raztežaje.

Po 5 urah plezanja sva izstopila iz Bavarske smeri in si privoščila malico in sendvič nekje v območju Nemškega turnca. Obadva sva prišla do zaključka, da je Bavarska smer še vedno lepa, strma, kompaktna, in da ponuja kar resno plezanje za IV. stopnjo, sicer pa je plezanje lepo in raznoliko – le sem in tja te pričaka kakšen nekoliko siten previs, kjer se moraš malo povleči za roke.

Od tam sva nadaljevala po Nemški grapi, ki je še polna snega, obplezala bolj strmi del grape po levi strani, nato pa pri vrhu grape prečila čez sneg v desno, ter zaplezala desno na raz Nemškega stebra. Nenavezana sva po stebru hitro napredovala, in po slabi uri sva se znašla pred slovito lusko, kjer naju je čakalo še poslednjih 6 raztežajev v steni.

Običajno sem sam iz Nemškega stebra izplezal ven iz Stene po Jugovi polici – pa vendar se mi je le-ta ob zadnjem obisku zamerila, saj se vleče polnih 5 raztežajev, pa na mestih je zelo izpostavljena in našodrana. Tokrat nama ni dišala tudi zato, ker je bila na nekaj mestih še prekinjena s snegom. Zato sva takoj po raztežaju ven iz luske – torej, v prvem raztežaju, iz sidrišča na začetku Jugove police – zaplezala proti desni, vendar nekoliko višje nad samo Jugovo polico. Plezanje je bilo lepo in ne pretežko, našla sva lepe prehode, srečala pa tudi nekaj klinov. Po 60 metrih naju je ta novo-odkriti prehod pripeljal na poslednje sidrišče v steni, nekje ~20m pod Kugyjevo polico (in ~10m nad Jugovo polico).Naravnost navzgor sva nato izplezala ven do Kugyjeve police, kjer sva po dobrih 10 urah zaključila najino popotovanje čez steno.

Stena naju tudi tokrat ni pustila ravnodušna, čeprav sva bila obadva v njej že velikokrat. Kot vedno so naju začarale te gromozanske dimenzije, razgledi in prepadi pod nogami, poleg tega pa sva tokrat (na novo) spoznavala, res kako kompaktna in dobra skala je v (večjem delu) Stene! Ob vsakem obisku človek najde tudi kakšen nov kotiček, nov obraz Stene, nov prehod ali pa samo stezico… Ali pa pride le do kakšnega novega spoznanja v glavi? Mogoče je pa to povezano…

Na robu stene naju pričaka močan jugozahodnik, ter koprenasta oblačnost. Prvotne plane, da se vzpneva na vrh po Severnem grebenu, zaradi utrujenosti opustiva, in na vrh se rajši odpraviva kar po zavarovani poti iz zahodne Triglavske planote. Oblakom se imava za zahvaliti, da med vzponom ne pripeka žgoče sonce, vetru pa, da nama ni prevroče. Vrh doseževa pozno popoldne, in zaradi vetra in mraza ga kar hitro zapustiva ter začneva s sestopom proti Kredarici.

Tura ne bi bila polnovredna, če naju ne bi čakal še dolg sestop v Vrata. Za razliko od 10 let nazaj, ko sva rada “dirkala” na sestopih, tokrat zaradi “EMŠO-ta” hodiva nekoliko previdneje in počasneje (Matic je imel nedavno zvit gleženj, sam pa imam – sicer vedno manj – težave s kolenom). Sestop poskrbi, da obadva porabiva še zadnje atome moči, in do avta prispeva zelo utrujena, vendar izredno zadovoljna z dnevom. Mogoče sem preveč romantik, ampak – vsak dan, preživet v Steni, je praznik!

Galerija slik