Južni raz Beljaške igle

Ker se je v hribih začelo lepo vreme, sem si zaželel poletno sezono plezanja v hribih zaštartati tudi jaz. Glede na lastno neuplezanost, lenobo in željo po daljšem spancu, ter soplezalki, se je izbira ture ponujala kot na dlani! Z Mojco sva si za cilj izbrala smer, ki se ponaša kar z dvema imenoma, Južni raz Beljaške igle (V-/III-IV, 140m), oz. po nemško Via Klug-Stagl. Tekom zadnjih dveh let sem postal kar precejšen fan koče Corsi in sten v njeni bližini, in tudi ta dan nama je okoliš ponudil res fajn vplezavanje v odlični skali, kakršno lahko samo iščeš v naših Julijcih, streljaj oddaljenih na vzhod čez mejo....
Continue reading...

Balkan climbing trip: Prilep (3)

Kar naenkrat je bil pred menoj zadnji dan v Prilepu. Z ekipo smo seveda imeli plan dan preživeti tako, kot vse ostale dneve – z načrtnim uničevanjem zadnjih plasti blazinic na prstih na ostrih granitnih bolderjih. Odločimo se za obisk sektorja Dabnica, in makadamska cesta do tja vodi skozi pravi pravcati gipsy town. Del Prilepa je namreč poseljen s precej številčno zasedbo ciganov, in v tem delu mesta smo kar nekoliko šokirani, ko vidimo, kaj vse se dogaja okrog nas – otroci (in psi!) se igrajo na sredi prašne ulice; ciganke pomivajo cuinje kar v umazanem potoku, ki teče ob cesti; in še najbolj zanimiv prizor – sem in tja...
Continue reading...

Balkan climbing trip: Prilep (2)

Praktično vsi plezalci, s katerimi sem govoril o Prilepu pred samim izletom, so mi zagotavljali, da si moraš po dveh dneh plezanja v granitu vzeti pavzo, saj ti zmanjka blazinic. No, sam sem se hitro odločil, da bom plezal kar 3 dni zapored. Da razložim: moj izlet v Prilep je bil relativno kratek, saj sem po 3 dneh v Prilepu imel let preko Skopja nazaj domov v Ljubljano. Ostali soplezalci so kanili v Prilepu ostati še 3-4 dni, mene pa je žal doma čakala gora dela. No, v veliko tolažbo mi je bilo dejstvo, da tudi ostali udeleženci niso čutili nobene...
Continue reading...

Balkan climbing trip: Prilep (1)

Po dveh dneh plezanja v Nišu je le napočil čas, da obiščemo glavni cilj naše spomladanske odprave: meko bolderiranja na Balkanu (nekateri pravijo, da celotne vzhodne Evrope!), mesto Prilep. Ob relativno zgodnjem štartu (se mi zdi) se tako napokamo v naš natrpan kombi, in čez kako uro že veselo drdramo po srbski avtocesti Makedoniji naproti! Po čakanju na prehod čez mejo se človek praktično takoj znajde na obvoznici glavnega mesta Makedonije, Skopja. Postanek za sladoled je vse, kar vidimo od tega dela Makedonije, nato pa nas vožnja vodi do mesta Prilep, ki se nahaja dobro uro in pol vožnje iz prestolnice. Prilep je...
Continue reading...

Balkan climbing trip: Niš

Za prvomajske praznike sem se udeležil svojega prvega bolderskega izleta. Za trip sem se odločil resnično tik pred zdajci, en dan pred odhodom, in se tako pridružil mešani kranjsko-loški ekipi, s katero smo nato preživeli res odklopljen teden v jugovzhodnejših obronkih naše rajnke domovine. Izlet se je začel z nočnim štartom iz Škofje Loke, nato pa smo preko Kranja in Ljubljane začeli dolgo pot proti jugu. Naš težko otovorjen kombi je kmalu začel drdrati po neskončni avtocesti proti Beogradu (firmom “Krstic” 😀 ) , in razen Katarine in Bojča smo – kolikor se spomnim – vsi ostali poskušali spati. Jutro smo pričakali s postankom za...
Continue reading...

Turna smuka in ledno plezanje v Lüsensu

Po dveh dolgih dnevih ledne vertikale so naša meča in bicepsi že pošteno kričali za timeout, in z Evo in Matevžem smo se smelo odločili za rest day. Moje visokoleteče ideje o ležernem šetanju po Innsbrucku sta kolega kmalu sestrelila z neba, in po kratkem prepričevanju in pakiranju smo se že vozili dolini Lüsens naproti. Plan: turnosmučarski kardio trening. Bolj, ko smo se bližali dolini – oz. bolje rečeno gorskemu kotu – slabša je postajala cesta, in zadnjih nekaj kilometrov smo se po pošteno zasneženi cesti dobesedno pridričali na parkirišče. S strani doline so v nas tiščali megleni oblaki, tako da so prve korake na smučkah spremljali...
Continue reading...

Led v Pinnistalu

V Innsbrucku se zbudimo v nekoliko bolj obetavno jutro – po običajnem bujenju s kavo in jajčki se tako odločimo, da gremo tokrat pogledat nekoliko bližje, v smer proti dolini Stubaital, ki se začne le kakih 5 minut ven iz Innsbrucka. Dela se fantastičen dan, in že na avtocesti nas obsije sonce, ki napoveduje krasen – vsaj v dolini topel – dan. No, nas pot vodi v dolino Stubaital, kjer plačamo vstopnino, in kaj kmalu visoko med hribi opazimo lep trop jadralnih padalcev. Medtem, ko se Matevžu in Mihu cedijo sline, zavijemo na stransko cesto in parkiramo avto pred gozdno...
Continue reading...

Plezanje slapov v Pitztalu

V začetku februarja se med trumami sestankov, nadur, stresa in načetih živcev kot upanje v temi nad nas prikrade Prešernov dan – na srečo me na to dejstvo spomni truma hribovskih kolegov, saj sem sam na ta častitljivi praznik našega največjega pesnika popolnoma pozabil! Ponudi se ideja, da si z enim dnevom dopusta “priigramo” štiridnevni podaljšan vikend, in kaj kmalu se začnejo vrstiti ideje, kam bi bruhnili? Nazadnje z Matevžem izglasujeva Avstrijo – okolico mesta Innsbruck. Obadva imava namreč že kar malo polno kapo turnih smuk v Sloveniji, in po socialnih omrežjih z vsakodnevnimi “dražečimi” objavami hitro izveva, kje so dobre ledne razmere. Tako se že...
Continue reading...

Beljaški stolp – Via Weiss

Po sobotni epopeji v severni steni Grintovca smo bili za nedeljo s klasično trojico – Eva, Matjaž, moja malenkost – zopet zmenjeni za izlet v hribe. Moj pogoj je bil preprost: ne prezgoden štart, ter “lahkotna, ne preveč težavna tura”. O Beljaškem stolpu nad kočo Corsi sem slišal že veliko lepih besed, in tako je bila izbira ture kot na dlani. Zjutraj me ob budilki pričaka sms od Matjaža, da se turi odpoveduje, in z Evo sva hitro zedinjena, da se morava imeti ekstra fino, da se bo Matjažu čim večji del sončne nedelje pošteno kolcalo :). Že med vožnjo do parkirišča za Viško...
Continue reading...

Grebensko prečenje Glocknerwand – Grossglockner

Sredi tedna mi Matic pošlje SMS, če bi šel z njim po grebenu Glocknerwand na Grossglockner. Navkljub dejstvu, da sem letos blazno zmotiviran predvsem za plezanje v skali, že nekaj časa razmišljam, da bi bilo fino zopet iti pogledati v višja gorstva, saj jih že nekaj časa nisem videl. No, v vsakem primeru se takemu vabilu ne reče NE! Po nekaj organizacijskih zapletih (v igri je bil še tretji čan odprave, ki pa je moral udeležbo žal stornirati) se tako z Maticem v soboto zgodaj popoldne odpraviva Avstriji naproti. Vremenska napoved je namreč napovedovala boljše razmere za nedeljo. V četrtek...
Continue reading...