Beljaški stolp – Via Weiss

Po sobotni epopeji v severni steni Grintovca smo bili za nedeljo s klasično trojico – Eva, Matjaž, moja malenkost – zopet zmenjeni za izlet v hribe. Moj pogoj je bil preprost: ne prezgoden štart, ter “lahkotna, ne preveč težavna tura”. O Beljaškem stolpu nad kočo Corsi sem slišal že veliko lepih besed, in tako je bila izbira ture kot na dlani. Zjutraj me ob budilki pričaka sms od Matjaža, da se turi odpoveduje, in z Evo sva hitro zedinjena, da se morava imeti ekstra fino, da se bo Matjažu čim večji del sončne nedelje pošteno kolcalo :). Že med vožnjo do parkirišča za Viško...
Continue reading...

Grebensko prečenje Glocknerwand – Grossglockner

Sredi tedna mi Matic pošlje SMS, če bi šel z njim po grebenu Glocknerwand na Grossglockner. Navkljub dejstvu, da sem letos blazno zmotiviran predvsem za plezanje v skali, že nekaj časa razmišljam, da bi bilo fino zopet iti pogledati v višja gorstva, saj jih že nekaj časa nisem videl. No, v vsakem primeru se takemu vabilu ne reče NE! Po nekaj organizacijskih zapletih (v igri je bil še tretji čan odprave, ki pa je moral udeležbo žal stornirati) se tako z Maticem v soboto zgodaj popoldne odpraviva Avstriji naproti. Vremenska napoved je namreč napovedovala boljše razmere za nedeljo. V četrtek...
Continue reading...

Paklenica

Maj je vsako leto odličen mesec za obisk Paklenice. Dobra zimska forma s plastike, topli, a še ne prevroči dnevi, ter dolgi dnevi so razlog, da se v kanjon v Velebitu vsako leto zgrinja večji del slovenske plezalske populacije; seveda je najbolj na udaru termin okrog prvega maja, ki pa je letos minil v znamenju slabšega vremena. Z Evo in Milošem smo po izletu v Turčijo vseeno želeli okusiti čare (kot britev) ostre Pakleniške skale, ter delikatese znane oštarije Dinko ob vznožju kanjona. Teden po prihodu domov tako za izlet nahecamo še Matjaža, in v petek se ob ne pretirano zgodnji uri po službi odpravimo...
Continue reading...

Prvomajski reset v Geyikbayiriju

Po dveh letih zamujenih priložnosti za prvomajski pobeg iz Slovenije (zaradi vročičnih priprav na državne izpite za alpinista) je končno napočilo leto, ko sem za prvomajske praznike bil zopet frej! Letos so se prazniki odlično poklopili (beri: z 2 dnevoma dopusta sem prišel na 7 prostih dni), in po turbulentnem pomladanskem obdobju sem skrajno fanatično pričakoval nekaj prostih dni, da se posvetim relaksaciji in odklopim vse ostalo. Na mojo veliko srečo sta imela Eva in Miloš enake želje, tako da nam v ponedeljek, dva dni pred planiranim dopustom, ni preostalo nič drugega, kot da se odločimo za destinacijo. Po demokratičnem izboru so hitro odpadli običajni prvomajski resorti...
Continue reading...

Tumova smer v Jerebici

Zarečenega kruha se največ poje. Ko sem prišel z dopusta z Norveške, sem resnično mislil, da lahko cepine postavim v kot. No, pa me je za prvega aprila (kako prikladno!) zdražil Jaka. Cilj: Slovenska smer v Steni ali pa Triglav. Tekom petka se spomnim, da že nekaj let po zobeh vlačim Tumovo smer v Jerebici (III/2-3, UIAA 3-4, 400m). Ker sem, kot vsi dobro veste, velik nasprotnik gužve v steni, se mi zdi ideja vedno bolj všeč. Hitro pogledam v Kresalov vodniček – orientacija smeri: severovzhod. Ajde, bo že še kej snega, sej je v senci večino dneva. Jaka se takoj strinja...
Continue reading...

Senja – poslednji slap

Priznam, da sem zadnji dan našega dopustovanja na otoku Senja bil kar malo zmatran. Slap, ki sva ga z Janezom splezala prejšnji dan, me je očitno kar zdelal, in za zadnji dan sva bila z Janezom deljenega mnenja, da greva pogledat slap, ki so ga kolegi plezali prejšnji dan. Slap se ravno tako nahaja v Ersfjordu, je pa bližje cesti. No, bližje je vsekakor relativno, saj je čez noč zopet vrglo nekaj novega snega, in kot že cel izlet naju je do slapu čakalo gaženje, ki je tokrat šlo res do konca – zadnjih nekaj 10 metrov sva morala z rokami skopati pravcati...
Continue reading...

Senja – Big Blue

Big Blue (180m, WI4-5) je najbolj očiten (in najlepši) slap nad samotno ribiško vasico Ersfjord. Gre za široko beštijo, ki ponuja kar precej možnih linij vzpona, in opazovalcu je hitro jasno, od kod mu tako ime. Naš dopust na Senji se je bližal koncu, in ker je Miloš omenil, da bi se pridružil ostalim v plezanju nekoliko krajšega slapu, sem Janeza hitro prepričal, da bi bilo vredno iti pogledat v veliko modrino. Vremenska napoved je za dan napovedovala precej jasno vreme in pa nižje temperature, tako da smo se vsi brez pomisleka odločili za plezanje zaledenelih slapov. Dostop do slapu v dobrih razmerah verjetno mine...
Continue reading...

Senja – Cave Couloir v Store Hesten

Ena izmed čudovitih lastnosti otoka Senja je pomanjkanje informacij za plezanje. No, navkljub temu se nekaj podatkov le najde. Na otoku je od leta 2009 doma gorski vodnik z mednarodno licenco Bent Vidar Eilertsen, in na njegovi spletni strani je dostopen mini vodniček, Senja mini-climbing guide. Vseh 6 se nas tako odloči, da gremo pogledat v 2 snežna koluarja, ki sta v vodničku našteta med “best 12 climbs on Senja”. Janez, Miloš in jaz se odločimo za Cave Couloir (III, 80°, snow/ice/rock, 650m), druga ekipa pa za Spoon Couloir (III, 80°, snow/ice/rock, 400m). Vzpon se prične 5m nad morsko gladino, na eni izmed številnih razširitev na cesti....
Continue reading...

Senja – popotovanje do Hudičevih zob

Hudičevi zobje oz. Devil’s Teeth so majhna gručica ošiljenih vršacev, ki se dvigajo direktno iz severnega morja ob ustju fjorda Ersfjord. Ko jih prvič zagledaš, ti je hitro jasno, zakaj so najbolj fotografirani del Senje. Kljub skromni nadmorski višini (cca 600m) dajejo občutek nedostopnosti, in od daleč izgleda, da se je na njih skrajno težko povzpeti. Janez predlaga, da bi šli pogledat, če se lahko povzpnemo na srednji vrh v grebenu; do sedla pod njim bi sledili zasneženi grapi, kaj nas čaka pa do vrha, pa si noben ne predstavlja. Tako v rukzake nabašemo vso opremo za skalno plezanje, ter se odpeljemo...
Continue reading...

Senja – Krokelvtinden

Prvi “zares” plezalni dan smo vsi z navdušenjem pričakovali že nekaj dni, tako da je vzdužje ob zajtrku polno otroškega navdušenja. Z Milošem in Janezom se, ne ravno prezgodaj, odpeljemo proti severu Senje v iskanju plezalskih ciljev. Zdraži nas lep slap v gori Hesten, ki smo si ga ogledovali že prejšnji dan. Obljublja namreč odlično, strmo pležo (odokativno v rangu WI4-5), pa še za 250-300m ga je. Do pod slapu izgleda skrajno malo dostopa, a nas, tako kot že dan poprej, zaustavi nepredelan sneg, tako da potrebujemo eno uro gaženja, da stojimo pod slapom. Spodnji del slapu je s ceste...
Continue reading...